TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

V primeru, ko sodišče v nasprotju z določbami 286. člena ZPP ni upoštevalo prekluzije, je pri odločanju upoštevalo dejstva, ki so sicer relevantna (lahko tudi ključna) za vsebinsko pravilno odločitev. Lahko se zastavi vprašanje, ali je sodba, ki temelji na okrnjeni dejanski podlagi sploh lahko (bolj) zakonita in pravilna kot tista, ki upošteva vsa (ali pa vsaj popolnejša) relevantna dejstva. Argument za stališče, da tudi takšna kršitev pravil o prekluziji (lahko) pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, je ta, da bi nasprotno stališče privedlo do tega, da bi se sodišča uporabi določb o prekluziji izogibala, saj sankcije zaradi njihove neuporabe ne bi bilo. Odgovornost sodišča je, da v konkretnem primeru najde pravo ravnovesje med zagotovitvijo koncentracije in pospešitve postopka na eni strani ter težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe na drugi. V ozadju ureditve prekluzije pa ni le zagotovitev koncentracije in pospešitve postopka, pač pa lahko tudi onemogočanje zlorabe procesnih pravic. Prepoved zlorabe pravic sicer ne izključuje nujno procesne taktike – vendar le znotraj meja, ki jih določa zakon – v tem primeru 286. člen ZPP.