TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 50/2001 z dne 9. 1. 2002 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1520/99 z dne 20. 9. 2000 in s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Nz 364/98 z dne 19. 4. 1999 se ne sprejme, v delu glede kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa zavrže.

Pritožnik ni izkazal, da bi izpodbijana odločitev onemogočala izvršitev, pri kateri bi bila upoštevana premoženjska vrednost delnic. Zgolj dejstvo, da se ne strinja s stališčem sodišča, po katerem ima Republika Slovenija izbirno pravico, katere delnice bo upravičencu izročila, pa zatrjevanih kršitev drugega dostavka 14. člena in 33. člena Ustave ne utemeljuje. Pritožnik kršitev pravice iz 33. člena Ustave očita tudi glede višine odškodnine. Za obravnavo te kršitve je treba upoštevati določbo prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri je ustavna pritožba dopustna šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Iz revizijskega sklepa pa je razvidno, da pritožnik napačne uporabe materialnega prava glede določanja višine odškodnine v reviziji sploh ni zatrjeval. Z odločitvijo Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi je dejanje, s katerim naj bi bila pritožniku kršena ustavna pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, že prenehalo. Morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve pravice lahko pritožnik v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave). Pritožnik pa ni izkazal, da bi to sodno pot izkoristil. Glede na to ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpane vsa pravna sredstva. Zato je treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.