TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

1. Revizija se v delu zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe za znesek 480.000 SIT s pripadki terjane odškodnine za premoženjsko škodo zavrže. 2. V ostalem se reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se (tudi) v zavrnilnem delu glede odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo razveljavita, ter se zadeva (tudi) v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. 3. Odločitev o stroških revizijskega postopka tožene stranke v zvezi z odgovorom na revizijo se pridrži za končno odločbo.

Prvi del določbe 3. odstavka 45. člena ZDR pomeni uvedbo znižanega dokaznega standarda (izkazanost domneve z navedbo ustreznih dejstev), drugi del pa uvaja pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu, ki sodi v sfero materialnega prava in ga že iz tega razloga ni mogoče uporabiti retroaktivno, medtem ko bi uporaba neustreznega dokaznega standarda sicer lahko imela za posledico procesno kršitev. Vendar je s prehodno določbo 223. člena ZDR določeno, da se postopki uveljavljanja in varstva pravic, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, uvedeni pred dnem uveljavitve tega zakona, dokončajo po predpisih, ki so veljali in se uporabljali do uveljavitve tega zakona. Dejstvo, da v postopku odločanja na prvi in drugi stopnji niso bile upoštevane določbe 45. člena ZDR, ne more imeti torej nobenih pravno upoštevnih posledic - ne na procesnopravnem niti na materialnopravnem področju.

Obveznost povračila škode lahko zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s škodljivim dejstvom. Dokler pa zatrjevano škodljivo dejstvo sploh še ni ugotovljeno, tudi ni možno ugotavljanje obsega iz škodljivega dejstva izvirajoče škode, niti vzročne zveze med škodljivim dejstvom in škodo kot elementov, s katerimi je začrtan okvir odškodninske obveznosti. Vnaprejšnje omejevanje tožničinega upravičenja do odškodnine neodvisno od konkretnega škodljivega dejstva - torej tudi za primer, da to sploh ne bi bilo ugotovljeno - je materialnopravno zmotno, saj bi pomenilo upoštevnost neke "že obstoječe škode" kot izhodišča za zmanjšanje obsega njene odškodninske terjatve do vsakokratnega potencialnega odškodninskega zavezanca.

Razlogi iz izpodbijane sodbe, da tožnica ni upravičena do višje odškodnine, bi lahko bili podvrženi preizkusu glede na razmere in stanje ob sojenju na prvi stopnji, vendar imajo nujno za posledico odmik od tega načela za presojo ustreznosti pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo spričo ponovnega odločanja o višini na prvi stopnji v ponovljenem postopku, ki utegne biti časovno odmaknjeno v nepredvidljivo daljno prihodnost (če bi se izkazalo, da je zahtevek po podlagi utemeljen) in ko ne bi več bilo možno glede na razmere ob ponovnem sojenju razlogovati, da tožnica ob pravilni uporabi materialnega prava ne bi bila upravičena do višje odškodnine.