TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteve za varstvo zakonitosti, ki so jih vložili zagovorniki obsojenih T.M., L.B., K.K., D.B., S.T., R.S. in obsojeni L.B., se zavrnejo kot neutemeljene.

Obsojenci so dolžni plačati povprečnino, vsak po 100.000 SIT.

V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti je kršitev 1. odstavka 378. člena ZKP upoštevna le, če je vplivala na zakonitost sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). V skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP pa je vložnik zahteve takšen vpliv dolžan izkazati.

Če sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje odločbe izrecno ne omenja pritožbenih navedb zagovornika, mu zaradi tega ni mogoče očitati, da njegovih pritožbenih navedb ni vsebinsko obravnavalo oziroma da jih ni presodilo (1. odstavek 395. člena ZKP).

Zatrjevanje, ki izhaja iz nasprotne dokazne ocene in drugačnih zaključkov od tistih, ki so bili sprejeti v pravnomočni sodbi, pomeni nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati odločbe o kazenski sankciji, razen če je bila z njo prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (5. točka 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko 1. odstavka 420. člena ZKP). Tudi odločba o stroških kazenskega postopka se sme izpodbijati le, če je sodišče o njih odločilo v nasprotju z določbami Zakona o kazenskem postopku (3. točka 1. odstavka 420.

člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP).

Temeljno pravilo za presojo, ali je poskus neprimeren (23. člen KZ), je, da z uporabljenim sredstvom ali proti domnevnemu predmetu v danem položaju tudi nihče drug ne bi mogel povzročiti prepovedane posledice, tudi če bi ravnal bolj spretno.