TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožba toženke zavrne tudi glede naloženega plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 166.889 SIT za čas od 7.3.1995 dalje ter se tudi v tem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Določba drugega odstavka 189. člena ZOR o odmerjanju škode po cenah ob izdaji sodne odločbe (razen če zakon ne odreja kaj drugega), se uporablja v tistih primerih, ko oškodovanec ali kdo tretji še ni vzpostavil prejšnjega stanja. Če ga je, je njegova odškodninska terjatev prišla v tako imenovano čisto denarno terjatev, oškodovanec pa od odgovorne osebe zahteva plačilo stroškov za vzpostavitev prejšnjega stanja, npr. plačilo računa, ki se glasi na določen denarni znesek in zakonske zamudne obresti od zamude dalje. V takem primeru že po logiki stvari same ni mogoče uporabiti pravila o odmeri odškodnine po cenah ob izdaji sodne odločbe, saj je račun izstavljen glede na razmere pred vložitvijo tožbe.

V sodni praksi se je uveljavilo stališče, da se ob določanju odškodnine za premoženjsko škodo na podlagi cenitve izvedenca upoštevajo razmere v času cenitve in določijo zamudne obresti od takrat dalje, ker gre za vrsto čiste denarne terjatve. Podobna je situacija tudi v obravnavani zadevi, le da je bila cenitev, ki sta jo v dokaz trditve o totalni škodi predložili obe pravdni stranki, narejena dobri dve leti pred vložitvijo tožbe.