TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Praviloma sme pri izračunu svoje davčne obveznosti davčni zavezanec odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev drugega davčnega zavezanca, 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3. da gre za dobavo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij in 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo DDV oz., da davčni zavezanec ni vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt, višje v dobavni verigi (t. i. subjektivni element). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne le, če kateri predhodno navedenih pogojev ni izpolnjen.

Glede na dejstvo, da je bil A.A. zaposlen pri tožniku ter hkrati ustanovitelj in direktor hrvaške družbe A. d.o.o., ki je edini za slednjo opravljal nakupe in prodajo vozil, je tožnik nedvomno vedel, da gre za zlorabo sistema DDV. Tožnik je z vključitvijo hrvaške družbe v prodajno verigo omogočil prodajalcu vozila, da se je skliceval na oproščeno dobavo znotraj EU in na oprostitev plačila DDV, tožnik pa je vstopni DDV poračunal v okviru samoobdavčutve.

Tožnik zaradi pomanjkljivo izpolnjenih tovornih listov – CMR za predmetne dobave ni uspel dokazati, da izpolnjuje pogoje iz točke 1) prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila DDV. Ker gre za davčno oprostitev, je potrebno predhodno navedeno določbo ZDDV-1 razlagati restriktivno. Pravica do oprostitve plačila DDV ne pripada davčnim zavezancem avtomatično, marveč morajo v postopku izkazati, da izpolnjujejo pogoje, kot jih določa pravo EU in nacionalna zakonodaja za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila DDV.