TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbama obdolženke A. A. in njenega zagovornika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženki na podlagi določil 57., 63. in 65. člena KZ-1 izreče

pogojna obsodba z varstvenim nadzorstvom,

v kateri se ji določijo kazni:

za vsako od dveh kaznivih dejanj, opisanih pod točko I izreka, po določilu prvega odstavku 190. člena KZ-1

8 (osem) mesecev zapora,

za kaznivo dejanje, opisano pod točko II izreka, po določilu prvega odstavka 135. člena KZ-1

3 (tri) mesece zapora,

nato se ji na podlagi določil 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določi

enotna kazen

1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora,

ki ne bo izrečena, če obdolženka v preizkusni dobi štirih let ne bo storila novega kaznivega dejanja, in pod nadaljnjim pogojem, da mora omogočiti uresničitev izvršljivih odločb Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. N 198/2011 z dne 29. 11. 2011 glede mladoletnega B. in opr. št. P 4082/2009-IV z dne 14. 3. 2011 glede mladoletne C.

Obdolženki se v pogojni obsodbi določi varstveno nadzorstvo za čas dveh let, pri tem pa se ji odredi navodilo, da mora obiskovati psihološko posvetovalnico.

Če obdolženka ne bo izpolnjevala navodila, jo sme sodišče posvariti, spremeniti navodilo, podaljšati varstveno nadzorstvo v mejah določene preizkusne dobe ali preklicati pogojno obsodbo.

V preostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravnomočna sodna odločba, s katero so urejeni stiki otroka z njegovim roditeljem, ne pomeni absolutne pravne vrednote, temveč vrednoto, ki ima izjemoma lahko manjši pomen od druge, posebej tehtne pravne vrednote. Glede na posebno varstvo, ki so ga otroci deležni v državnem in mednarodnem pravu, so koristi otroka lahko taka vrednota, za katero ni mogoče izključiti možnosti pretehtanja nad pravnomočno sodno odločbo. Vendar volja otroka ni nujno istovetna z njegovo koristjo, zlasti dolgoročno. Državni organi zato niso dolžni brezpogojno upoštevati volje otroka, četudi jo je izrazil na jasen, nedvoumen način. Pomen in teža otrokove volje sta namreč odvisna zlasti od stopnje njegove zrelosti. Otroka v starosti od pet do sedem let in od dve do štiri leta sta še izrazito nezrela, zato njuna volja pravno ne more biti upoštevna. Posledično ni nobene potrebe po tehtanju njune sicer (jasno izražene) volje s pravnomočno sodno odločbo.