TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 294/2000 z dne 11. 3. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu št. P 99/95 z dne 12. 10. 1999 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Toliko bolj velja to v primerih, ko stranka zgolj pavšalno niza dokaze, ki naj jih sodišče izvede, ne da bi svoje dokazne predloge konkretizirala do te mere, da bi sodišče sploh lahko ugotovilo, katera dejstva želi ugotavljati s katerimi dokazi. Glede na navedeno in glede na to, da iz ustavne pritožbe ni razvidno, ali je pritožnica v postopku sploh predlagala vse dokaze, katerih neizvedbo očita sodišču, Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnica kršitve pravice iz 22. člena Ustave ni uspela izkazati. Ker je bila pritožnici z vpogledom v spis naknadno dana možnost seznanitve s sklepom, s katerim je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, z opustitvijo vročitve navedenega sklepa pritožnici pravica do enakopravnega obravnavanja strank (22. člen Ustave) ni mogla bila kršena. Sodišča pri odločanju v pravdah zaradi motenja posesti vstopajo na polje zasebnosti posameznika (kar je še posebej očitno takrat, kadar je predmet take pravde posest stanovanja, v katerem vsaj ena izmed pravdnih strank biva). Vendar to ne pomeni, da bi vsaka napačna odločitev sodišča v takem sporu pomenila kršitev ustavne pravice do zasebnosti. Pritožnica ne pojasni, katero pravno stališče sodišč in iz katerih razlogov naj bi bilo v nasprotju z navedenima ustavnima pravicama. Zgolj s tem, da ji sodišči nista nudili posestnega varstva nad spornim oknom, toženi stranki z ničemer nista omogočili vstopa v stanovanje, kakor zmotno meni pritožnica.