TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. in pritožba pooblaščenca oškodovanega B. B. se zavrneta kot neutemeljeni.

II. Obdolženi A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 105,00 EUR ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanega B. B. v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Res je tudi to, da je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na izpovedbo priče D. D., ki ji je na glavni obravnavi predočalo vsebino uradnega zaznamka, ki so ga po razgovoru s pričo opravili policisti. To je smelo storiti, kajti uradni zaznamek ni bil sestavljen protipravno, temveč po zbranem obvestilu iz prvega odstavka 148. člena ZKP. Ker je posredi obvestilo, ki ni predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP, ovir za njegovo uporabo v dokazne namene na glavni obravnavi ni bilo. Ključno je, da je bilo uporabljeno kot pomoč pri nastajanju pričine izpovedbe in ne na način, da bi njeno izpovedbo kakorkoli obšlo ali jo celo nadomestilo. Ker obseg dokazovanja ni sestavni del izreka sodbe, v katerem so odločilna dejstva opisana, manjkajoča navedba v razlogih sodbe o zaslišanju priče, za procesno pravilnost sodbe ni pomembna. Sploh tedaj, na kar v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja oškodovančev pooblaščenec, ker v zakonu niti kot sestavina obrazložitve sodbe iz sedmega odstavka 364. člena ZKP ni zahtevana. Pravilno ugotovljena odločilna dejstva in pravilno uporabljeno materialno pravo niso v razmerju vzroka in posledice temveč sta samostojna pogoja, ki vsak zase določata pravilnost sodbe. Pomeni, če niso bila ugotovljena vsa odločilna dejstva ali so bila ugotovljena zmotno, do uporabe prava, pravilne ali nepravilne ne more priti. Pride lahko le po popolno in pravilno ugotovljenih odločilnih dejstvih, ki še vedno niso zagotovilo, da bo v naslednjem koraku tudi pravo pravilno uporabljeno. Da bi sodišče prisodilo premoženjskopravni zahtevek upravičencu ni odvisno od obdolženčevega pripoznanja zahtevka temveč od vrste sodbe oziroma, če je obdolženega v sodbi spoznalo za krivega. Sodišče druge stopnje uvodoma opozarja, da je vsebinski pogoj za prisojo premoženjskopravnega zahtevka upravičencu v kazenskem postopku, zadostnost podatkov. Ti prisojo premoženjskopravnega zahtevka omogočajo ali je ne omogočajo in je treba upravičenca napotiti na pravdo. Pomeni, da sodišče v zadnjem primeru ne odloča o neutemeljenosti premoženjskopravnega zahtevka po sebi, temveč le o zmožnosti prisoje, kar ni isto.