TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sodba in dopolnilna sodba potrdita.

Pri dedni nevrednosti tistega, ki zapustniku ni nudil nujne pomoči, gre za pravni standard.

Da je razsodnost pogoj oporočne sposobnosti, predpisuje zakon v 59. členu ZD, ki je kogentne narave. Pravna teorija je zavzela stališče, da odvzem poslovne sposobnosti sam po sebi ne pomeni, da je zapustnik oporočno nesposoben (ni domneve oporočne nesposobnosti). Odločilno je dejansko stanje njegovega razuma in volje v času, ko je podal izjavo poslednje volje, torej ali je bil v tem času razsoden ali nerazsoden glede na to izjavo. Tudi, če je bila zapustniku odvzeta poslovna sposobnost zaradi duševne bolezni, se ne domneva, da je bil nerazsoden. Zato tistemu, ki je tak zapustnik podal izjavo poslednje volje v stanju razsodnosti zaradi svetlega trenutka (lucidum intervallum), ni treba te trditve dokazati, ker mora nasprotnik dokazati, da je bil zapustnik nerazsoden. Pomemben je torej trenutek nunkupacije in dejansko duševno stanje zapustnika v času, ko je testiral. Osnovno vodilo pri oporočnem dedovanju je namreč ohranitev zapustnike volje, sodišče pa mora upoštevati še naslednje: razsodnost, ki se zahteva za oporočno sposobnost, se ocenjuje z blažjimi merili kot razsodnost, ki je potrebna za poslovno sposobnost.