TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Očitek pritožnika, da se ne more strinjati z navedenimi dejanskimi ugotovitvami toženke in sodišča sodišča prve stopnje, ne more imeti uspeha. Vrhovno sodišče ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost že ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu tožnik nasprotuje s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane že zavrnilo sodišče prve stopnje.

Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka s tem, ko je potrdilo pritožnikovo dolžnost, da navede dejstva v svojo korist. Kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je Ustavno sodišče v odločbi, št. Up-229/17, U I 37/17 z dne 21. 11. 2019, v 12. točki obrazložitve odločbe sprejelo stališče o dolžnosti prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.

Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi. Vrhovno sodišče poudarja, da v primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj pritožnik nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.