TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrača sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Po mnenju revizijskega sodišča v tem primeru ni mogoče načelno izključiti veljavnosti pogodb, katerih predmet je bil prenos pravice uporabe na kupce zunaj kroga, ki ga je določil 13. člen Zakona o prenehanju lastninske pravice in drugih pravic na zemljiščih namenjenih za kompleksno graditev (Uradni list SRS, št. 19/76, ki je prenehal veljati 22.6.1984, naprej ZPLP) oziroma 21. člen pozneje uveljavljenega Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 s poznejšimi spremembami - naprej ZSZ, katerega določbe od 9. do 28. člena so bile razveljavljene z odločbo Ustavnega sodišča leta 1992, Ur. list RS, št. 24/92). V prvi vrsti je opozoriti, da je leta 1981 veljal le prvi navedeni zakon, ki pa v 13. členu ne vsebuje pretnje z ničnostjo posla, kot jo npr. vsebuje 21. člen pozneje sprejetega ZSZ. Po določilu 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) je pogodba nična, če med drugim nasprotuje prisilnim predpisom. Po določilu 47. člena je pogodba nična, če je predmet obveznosti nedopusten. Po pravni teoriji pa je nedopustno vsako ravnanje, s katerim se prekrši kogentni predpis pravnega reda. Vendar pa po določilu 2. odstavka 107. člena ZOR ničnosti ni mogoče uveljavljati, če je pogodba izvršena, prepoved pa je manjšega pomena, ki tako omogoča konvalidacijo takega posla. Ob taki vsebini predpisov pa je še pomembno, da prepoved prometa s pravico uporabe ni bila absolutna (saj je bil promet le omejen in ne prepovedan). Za tehtanje pravnega standarda prepovedi manjšega pomena je tudi pomembno, ali so mogli biti in v čem prizadeti kakšni družbeni interesi v tedanjem pomenu besede, če je lahko imetnik pravice uporabe prenesel na kupca le tak obseg pravic, kot jih je sam imel in ne več. Kot je že spredaj omenjeno, so bile s posegom Ustavnega sodišča razveljavljene tudi tiste določbe Zakona o stavbnih zemljiščih, ki so določale in omejevale pravico uporabe ter prenos pravice uporabe na stavbnih zemljiščih v družbeni lastnini. Preostali tedaj veljavni predpisi s tega področja pa so prenos pravice uporabe dovoljevali. Tako je 5. člen Zakona o prometu z nepremičninami izrecno dovoljeval prenos pravice uporabe na nepremičnini (pri čemer 2.odstavek 1. člena istega zakona izrecno pravi, da se za promet z nepremičninami šteje tudi prenos pravice uporabe).