TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

V skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) se v upravnem odločanju praviloma uporabi predpis, veljaven v času prvostopenjskega odločanja, razen če zakon (ali podzakonski akt) ne določa drugače.

V polju proste presoje zakonodajalca (uredbodajalca) je, kje bo postavil mejo za oprostitev plačila okoljske dajatve, Uredba 47/13 je to mejo začrtala že pri dovoljenju zavezanca za izpust toplogrednih plinov, predhodna Uredba 43/05 pa je zahtevala še pridobitev dovoljenja za oproščenega proizvajalca. Ta sprememba, ki je revidentu celo olajšala pravni položaj (z učinkom za naprej), ne more nasprotovati načelu varstva zaupanja v pravo, saj Uredba kot podzakonski predpis (torej tudi Uredba 43/05) ne pridobi narave dokončno urejenega razmerja.

Okoljska dajatev (1. točka prvega odstavka 111. člena ZVO-1) in trgovanje s pravicami do emisije (5. točka prvega odstavka 111. člena ZVO-1) sta dva ekonomska in finančna instrumenta varstva okolja, ki sta med seboj kompatibilna, se dopolnjujeta, vendar uporaba enega ne izključuje uporabe drugega.

V obravnavanem postopku ne gre za odločanje o oprostitvi okoljske dajatve, ampak za nadzor nad izvajanjem Uredbe 43/05, torej, ali je bila okoljska dajatev revidentu upravičeno obračunana. V tem primeru pa je podana pristojnost carinskih organov (primerjaj z določbo prvega odstavka 29. člena Uredbe 43/05).

Prepis tožbenih navedb v reviziji, nanašajočih se na odločitev organa prve stopnje, ne morejo pripeljati do uspeha v revizijskem postopku, saj je sodišče prve stopnje na te očitke materialnopravno že pravilno odgovorilo.