TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 143/2001 z dne 25. 9. 2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 830/2000 z dne 14. 12. 2000 in s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu št. Kr 19/2000 z dne z dne 16. 10. 2000 se ne sprejme.

Pritožnik ni izkazal kršitve pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena), ki je v sodnih postopkih odraz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, s pavšalnimi navedbami, po katerih gre za neenakost pred zakonom, če je ob zelo podobnih situacijah nekdo obsojen na sorazmerno težko kazen zapora, drugi pa za dejanje sploh ne odgovarja. Sodišča so svoje odločitve o ugotovitvi, da zakoniti razlogi za obnovo kazenskega postopka niso podani, obrazložila. Zato za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre. Prepričanje pritožnika, da so sodišča odločala pristransko, za izkaz kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave ne zadošča. Prav tako zatrjevana kršitev ni podana, ker so se sodišča opredelila do pritožnikovih navedb, ki so bile v obravnavani zadevi bistvene. Pritožnik ni navedel, do katere izmed navedb v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišči, ki sta odločali o navedenih pravnih sredstvih, nista opredelil in s tem zatrjevane kršitve 25. in 22. člena Ustave ni izkazal. Pritožnik ne more utemeljiti ustavne pritožbe s sklicevanjem na 2. člen Ustave, saj ta neposredno ne ureja človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.