TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep glede odločitve o zavrnitvi ugovora v preostalem delu (II. točka izreka) in glede odločitve o dolžnikovih stroških ugovornega postopka (del III. točke izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek; v delu, v katerem sta izpodbijani odločitev o delni ugoditvi ugovoru (I. točka izreka) in odločitev o upnikovih stroških ugovornega postopka (del III. točke izreka), pa se pritožba zavrže.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Uradni preizkus, ali ima upnikov zahtevek iz predloga za izvršbo pravno podlago v konkretnem izvršilnem naslovu, je sicer v primeru, ko izvršilni naslov predstavlja notarski zapis kreditne pogodbe, v kateri je bila dolžnikova obveznost deloma določena zgolj opisno in je (končna) višina obveznosti odvisna od več vnaprej neznanih okoliščin po sklenitvi kreditne pogodbe, nekoliko težji, vendar pa to izvršilnega sodišča ne odvezuje, da tega preizkusa ne bi bilo dolžno opraviti vsaj v osnovnem obsegu. V ta namen pa mora izvršilno sodišče najprej sploh preveriti, ali je upnik za svojo specifikacijo terjatve, do katere naj bi bil upravičen po pravno upoštevnem izvršilnem naslovu, podal zadostna, med seboj skladna in logična pojasnila glede višine in načina izračuna vseh posamičnih postavk terjatve (glavnice, pogodbenih obresti, zamudnih obresti, stroškov), pri čemer mora biti iz izračuna terjatve razviden tudi način upoštevanja morebitnih delnih plačil terjatve.

Zgolj sklicevanje sodišča na obstoj upnikovih pojasnil in specifikacijo terjatve ter končni znesek terjatve po upnikovem izračunu ne predstavlja ustreznega preizkusa skladnosti upnikovega zahtevka s pravno upoštevnim izvršilnim naslovom, ta preizkus pa je bilo sodišče prve stopnje dolžno opraviti še pred odločanjem o utemeljenosti dolžnikovih ugovornih trditev glede nepravilne višine izterjevane terjatve.