TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper: - sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 178/2004 z dne 4. 5. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu št. K 29/2004 z dne 23. 4. 2004; - sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 202/2004 z dne 13. 5. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Ks 70/2004 z dne 6. 5. 2004; - sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 304/2004 z dne 20. 7. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Ks 104/2004 z dne 5. 7. 2004 in - sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 372/2004 z dne 1. 9. 2004 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu št. K 29/2004 z dne 24. 8. 2004 se ne sprejme.

Ker pritožniku pritožba državnega tožilca zoper sklep o odpravi pripora ni bila vročena, mu je bila s tem kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pri tem je treba ugotoviti, ali je navedena kršitev 22. člena Ustave takšne narave, da bi lahko pomenila tudi kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave. Pritožnik mora zato, da bi bilo mogoče govoriti o kršitvi pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, vsaj izkazati za verjetno, da bi ob možnosti uveljavljati pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave lahko dosegel zase ugodno odločitev. V konkretni zadevi to pomeni, da mora pritožnik izkazati za verjetno, da bi v morebitnem odgovoru na pritožbo državnega tožilca lahko navajal takšna dejstva in dokaze, ki bi lahko dosegli, da bi Višje sodišče pritožbo državnega tožilca zavrnilo in potrdilo sklep Okrožnega sodišča o odpravi pripora. Ker je Višje sodišče razpolagalo z dejstvi in dokazi, ki bi jih obramba lahko navajala v morebitnem odgovoru na pritožbo državnega tožilca, če bi ji ta bila vročena, pa je ne glede na to odločilo v pritožnikovo škodo (prvič je ugodilo pritožbi državnega tožilca, drugič pa je zavrnilo pritožbo obrambe), je očitno, da tudi morebitni pritožnikov odgovor na pritožbo državnega tožilca ne bi mogel doseči drugačne, za pritožnika ugodne odločitve Višjega sodišča. Zato je očitno, da pritožniku z nevročitvijo pritožbe državnega tožilca ni bila kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe glede tega očitka ni moglo sprejeti. Z vidika opredelitve do navedb obrambe je sporen sklep Višjega sodišča. Ne glede na to, da je s tem sklepom zavrnilo predlog obrambe za odpravo pripora, iz obrazložitve sklepa ni razvidno, da bi sodišče izrecno obravnavalo katerokoli izmed navedb obrambe iz omenjenega predloga, temveč je zgolj obrazložilo okoliščine, iz katerih naj bi izhajala ponovitvena nevarnost. Glede na to, da bi bilo takšno ravnanje Višjega sodišča mogoče oceniti kot kršitev pritožnikove pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), je treba preizkusiti, ali bi to lahko imelo vpliv na pritožnikovo pravico do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, oziroma ali bi Višje sodišče v primeru, če bi se opredelilo do navedb obrambe, utegnilo izdati drugačen, za pritožnika ugoden sklep. Obramba dejstev, ki jih je navajala v vlogi, s katero je predlagala odpravo pripora, in do katerih se Višje sodišče ni opredelilo, uveljavljala v pritožbah zoper poznejše sklepe Okrožnega sodišča o podaljšanju pripora. Te navedbe je Višje sodišče, ko je pritožbe obravnavalo, pri odločanju pretresalo in se do njih opredelilo. Kljub temu je pritožbe zavrnilo in potrdilo sklepe o podaljšanju pripora. Ob tem ni verjetno, da bi v sklepu z dne 4. 5. 2004, če bi se do obrambnih navedb opredeljevalo, ravnalo drugače kot ob poznejših odločitvah in tedaj izdalo za pritožnika ugodno odločitev