TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 1323/2006 z dne 27. 9. 2006 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

Ker MNZ v rednem azilnem postopku pritožnic ni zaslišalo, jim je s tem kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave. S tem jih je namreč prikrajšalo za možnost, da se izjavijo o dejstvih, ki so ključna za odločitev v rednem azilnem postopku, tj. o dejstvih, ki so pomembna za odločitev, ali pritožnice izpolnjujejo pogoje za status begunk oziroma podrejeno za status subsidiarne zaščite. Ker je Vrhovno sodišče takšno odločitev MNZ ocenilo za pravilno, je tudi samo kršilo pravico pritožnic do izjave iz 22. člena Ustave. Pooblaščenec pritožnic je v tako v tožbi kot v pritožbi opozarjal na slabo psihično stanje prosilke in predlagal postavitev izvedenca. Morebitne psihične zdravstvene težave pritožnika bi lahko vplivale na odgovore pritožnika pri vložitvi prošnje za azil in pri zaslišanju. Zato Ustavno sodišče ugotavlja, da je vprašanje psihičnega zdravja pritožnika lahko relevantno za odločitev o pravilnosti izpodbijane odločbe MNZ. Vrhovno sodišče je v pritožbenem postopku samo odločilo o tožbi pritožnic, zato bi bilo dolžno v obrazložitvi sodbe odgovoriti ne samo na pritožbene navedbe MNZ, temveč tudi na vse relevantne tožbene očitke pritožnic ter se opredeliti do predloga pooblaščenca o postavitvi izvedenca. Vrhovno sodišče pa ni samo zavrnilo tožbenih navedb o psihičnih težavah pritožnice, do predloga pooblaščenca o postavitvi izvedenca se sploh ni opredelilo. S tem pa je pritožnicam kršilo njihovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.