TFL Vsebine / Pravna mnenja

Pravna opredelitev prodaje pretihotapljenih ali v tujini ukradenih
motornih vozil:
a) Storilec v tujini ukrade avto, ga pretihotapi v SFRJ, ponaredi
številke šasije in motorja in s ponarejenim prometnim dovoljenje
avto proda.
b) Storilec v tujini kupi avto, ga pretihotapi v SFRJ, ponaredi
številke šasije in motorja ter prometno dovoljenje, nato pa avto
sam obdrži ali ga proda.
c) Storilec prevzame ukraden avto s ponarejenimi številkami šasije
motorja ter s ponarejenim prometnim dovoljenjem in takšen avto v
SFRJ proda.
Ad a)
Dejanja, opisana v primeru pod točko a) vsebujejo znake več kaznivih
dejanj. Tatvina osebnega vozila v tujini bo že zaradi vrednosti
takšnega vozila predstavljala kaznivo dejanje velike tatvine. Za
našega državljana, ki se zaloti na ozemlju SFRJ ali se izroči, velja
jugoslovanska kazenskega zakonodaja v skladu s 106. členom KZ SFRJ,
pod pogoji iz 107. člena KZ SFRJ pa tudi za tujca.
Tihotapljenje vozil v SFRJ predstavlja lahko kaznivo dejanje po 359.
členu Carinskega zakona oziroma v primeru posebnih okoliščin eno od
hujših oblik tega kaznivega dejanja, predvidenih v Carinskem zakonu.
Ukvarjanje s prenosom blaga preko carinske črte, kot se zahteva za
kvalifikacijo kaznivega dejanja po Carinskem zakonu (takoimenovano
kolektivno kaznivo dejanje), je po sodni praksi podano že pri
enkratnem tihotapstvu, kolikor lahko iz okoliščin sklepamo, da se je
storilec nameraval s tem ukvarjati še naprej.
Sama prodaja ukradenega vozila ne predstavlja posebnega kaznivega
dejanja. Kaznivo dejanje prikrivanja v tem primeru ne pride v poštev,
saj storilec temeljnega kaznivega dejanja ne more biti hkrati
storilec kaznivega dejanja prikrivanja. Storilec, ki je avto ukradel,
s prodajo tega vozila s ponarejenimi številkami in prometnim
dovoljenjem, tudi ne stori kaznivega dejanja goljufije. Z veliko
tatvino si je namreč že pridobil protipravno premoženjsko korist in
prodaja vozila pomeni le menjavo te koristi v drugo obliko - denar.
Ni torej podan storilčev namen, da bi si hotel pridobiti protipravno
premoženjsko korist, ker to že ima. Pač pa kupec vozila lahko stori
kaznivo dejanje prikrivanja, če ve, oziroma bi mogel vedeti za
poreklo vozila.
Storilec z uporabo spremenjenih številk avtomobila in ponarejenega
prometnega dovoljenja stori kaznivo dejanje ponarejanja listin, saj
gre za uporabo ponarejenih in krivih listin. Del kovine motorja ali
karoserija, v kateri je vtisnjena tovarniška številka, sodi v skladu
s 7. odstavkom 113. člena KZ SFRJ pod pojem listine. Kot listino je
torej treba šteti celotno karoserijo ali motor, ki pa sta navadna in
ne javna listina (enako stališče v odločbi VS SR Slovenije,
I Ips 268/81). Ponaredietv prometnega dovoljenja oziroma uporaba
ponarejenega prometnega dovoljenja pa predstavlja kvalificirano
obliko kaznivega dejanja ponarejanja listin, saj prometno dovoljenje
predstavlja javno listino.
Ad b)
Glede prodaje vozila s ponarejenimi številkami in prometnim
dovoljenjem velja isto kot pod tč. Ad a), torej prodajalec uresniči
vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin.
V primeru, ko storilec sam pretihotapi vozilo v SFRJ, so v njegovem
ravnanju lahko podani znaki kaznivega dejanja po 359. členu
Carinskega zakona oziroma v primeru po Carinskem zakonu. Hkrati s
kaznivim dejanjem po Carinskem zakonu pa storilec ne stori kaznivega
dejanja prikrivanja. V tem primeru se namreč šteje, da blago ni bilo
pridobljeno s kaznivim dejanjem (enako stališče v odločbi Višjega
sodišča Maribor, Kp 404/83).
V primerih, ko storilec kupi v tujini avto večje vrednosti oziroma
več vozil z namenom prodaje, je lahko podano tudi kaznivo dejanje
nedovoljene trgovine in sicer tako v temeljni obliki kot ob ostalih
pogojih v kvalificirani obliki tega kaznivega dejanja.
Ad c)
Največ pravnih problemov se pojavi v primerih, navedenih pod tč. 3).
Nobenega dvoma ni, da prodaja ukradenega vozila s ponarejenimi
številkami in prometnim dovoljenjem predstavlja uporabo ponarejene
oziroma krive listine.
Glede tihotapljenja vozil v SFRJ velja za storilca ista pravna
kvalifikacija, kot je omenjena pod tč. Ad a) in Ad b).
Sama prodaja ukradnega vozila ima vse znake kaznivega dejanja
prkrivanja, če je storilec vedel, da je stvar pridobljena s kaznivim
dejanjem ali bi to mogel in moral vedeti (milejša oblika). To je
specialno kaznivo dejanje in prodajalca ni možno preganjati še za
kaznivo dejanje nedovoljene trgovine. Takšno pravno stališče je na
primer izraženo v odločbi Vrhovnega sodišča LR Slovenije, Kž 109/58
('Kdor je pridobil stvar s kaznivim dejanjem prikrivanja in to stvar
naprej prodal, je storil le kaznivo dejanje prikrivanja in ne še v
steku kaznivo dejanje nedovoljene trgovine'.).
O kaznivem dejanju goljufije v takšni situaciji ne moremo govoriti,
saj vsaka prodaja ukradene stvari, ko prodajalec ni lastnik te stvari
in to kupcu prikrije, pomeni neko vrsto gojufivega ravnanja, ki pa je
obseženo s specialnim kaznivim dejanjem prikrivanja.
V primeru vozila, ki je bilo ukradeno v tujini in je prodano kupcu v
SFRJ, je jasno, da je oškodovanec le lastnik ukradenega vozila. Glede
na 1. odstavek 85. člena KZ SFRJ se storilcu odvzame kupljeno vozilo.
Sam ima napram prodajalcu le odškodninski zahtevek, ki ga lahko
uveljavlja v pravdi.