TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Ključno vprašanje v predmetni zadevi je bilo, katera od pravdnih strank (oziroma njunih pravnih prednic) je imela v času uveljavitve ZLNDL pravico uporabe na obeh spornih parcelah.

Pritožba ne upošteva, da je do nacionalizacije (lastninjenja) relevantnega zemljišča v konkretni zadevi prišlo na določb ZNNZ, ki je v prvem odstavku 38. člena sam predvidel, da ostane nacionalizirano nezazidano gradbeno zemljišče v posesti prejšnjega lastnika vse dotlej, dokler se ta po odločbi občinskega ljudskega odbora ne izroči v posest občini ali komu drugemu, da sezida zgradbo ali kakšen drug objekt ali da izvede kakšna druga dela. V prvem odstavku 39. člena istega zakona pa je bilo določeno, da ima prejšnji lastnik nacionaliziranega nezazidanega gradbenega zemljišča pravico brezplačno uživati to zemljišče vse dotlej, dokler je v njegovi posesti. V primerih torej, kot je konkretni, je (že) sam zakon (ZNNZ) predvidel, da ostane zemljišče (dokler se ga ni potrebovalo za gradnjo ali kakšna druga dela) v posesti prejšnjega lastnika. Vendar pa (oziroma zato) okoliščina, da sta toženkini pravni prednici posest zemljišča obdržali oziroma sta imeli na njem pravico brezplačnega uživanja, ne pomeni, da sta imeli na njem tudi pravico uporabe. Pravica uporabe gradbenega (stavbnega) zemljišča (v družbeni lastnini) je namreč, kot je to pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, pomenila (obsegala) pravico uporabljati to zemljišče na način, da se na njem zgradi stavbo in da se ga uporablja za potrebe te stavbe (glej tudi 40. člen ZNNZ). Tega pa ni moč enačiti s pravico prejšnjega lastnika brezplačno uživati takšno (nacionalizirano nezazidano gradbeno) zemljišče (primerjaj prvi odstavek 39. in 40. člen ZNNZ).

Pravice brezplačnega uživanja ni moč enačiti s pravico uporabe.