TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke se v delu, s katerim se izpodbija odločitev pod točko II. izreka sodbe sodišča prve stopnje, zavrže.

II. Pritožbama pravdnih strank se delno ugodi in se razveljavi sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka v delu, s katerim je po tožbi zahtevano plačilo 3.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2014 dalje do plačila,3 in v IV. točki izreka, ki vsebuje odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov,4 ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V preostalih delih se pritožbi pravdnih strank zavrneta in se v še izpodbijanih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

IV. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

1 To odločitev je s pritožbo izpodbijala tožena stranka.

2 Odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov sta izpodbijali obe pravdni stranki.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo namen predmetne pogodbene kazni (sankcioniranje in preventivni vpliv na preprečevanje kršitve pogodbenih obveznosti), skupen namen pogodbenikov in načela obligacijskega prava (82. člen Obligacijskega zakonika (OZ)), ko je zgoraj omenjene določbe razlagalo v smeri, da je, čeprav so bile kršene pravice 33-ih zavarovancev, prišlo do treh primerov kršitve po treh alinejah drugega odstavka 44. člena Dogovora.

Zavzemanje toženke, da bi moralo biti izrecno pogodbeno urejeno, kaj šteje kot prvi pregled po operaciji, je zmotno. Dogovor je razviden iz vprašanj in pojasnil tožnice izvajalcem ter pričanja priče A. A. Primarno sta pravdni stranki v pogodbenem razmerju, ki ga je treba izpolnjevati v skladu z dogovorom in skladno z načeli OZ (npr. vestnostjo in poštenjem) ter ne na način, da si to pogodbeno razmerje lahko toženka enostransko razlaga v smeri, da je vse, kar ji ni s pogodbo izrecno prepovedano, dovoljeno. Ker gre za pogodbeno razmerje, je bistveno predvsem to, kar je bilo pogodbeno dogovorjeno.

V pravdi med tožnico in toženko (v spornem razmerju med njima) ni nobene pravne podlage za izpodbijanje veljavnosti izjav o samoplačništvu tretjih oseb, zavarovancev. Nerelevantno je tudi, če zavarovanci niso izpodbijali podanih izjav. Sodišče prve stopnje je moralo tudi ob izvedbi preostalih dokazov v tej pravdi preprosto presoditi, ali bo sledilo izjavam o samoplačništvu ali izjavam v zvezi z anketnimi vprašalniki, kar je tudi storilo in v tej smeri ni razvidnega obstoja očitka zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zato je dokaj nejasna pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinih trditev, kako so se zavarovanci s podpisom izjav voljno in veljavno odpovedali uveljavljanju zahtevkov do tožnice. V izogib dvomom pa velja, ker toženka izjave očitno šteje kot enostranski pravni posel, dodati, da iz zgoraj zapisanih dejstev nedvoumno izhaja, da izjave že na prvi pogled niso veljavne, ampak so nične. Niso bile namreč podane svobodno (ob ustrezni seznanjenosti) in so bile pridobljene celo nemoralno (z zavajajočimi pojasnili).