TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi je predvidena kot skrajno sredstvo za sankcioniranje kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, izredna odpoved pa kot najstrožja, zato je treba okoliščine in interese strank, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, posebej skrbno pretehtati. V tem primeru ne zadošča zgolj preizkus okoliščin, ki so navedene v odpovedi, ampak mora sodišče ob dejanskem stanju, ki je drugačno od tistega, ki ga je ugotovil delodajalec, preizkusiti tudi pravilnost uporabe materialnega prava, kar pomeni, da mora presoditi, ali je izpolnjen dejanski stan odpovednega razloga.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi očitane hujše kršitve delovnih obveznosti po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki bi jo naj tožnik storil s tem, da je v delovnem času spornega dne, pri postavljenem razporedu dela na tabli razporedov, v oddelku montaža, pristopil do sodelavcev in se nasilno vedel do sodelavca tako, da je nanj kričal, mu grozil in ga poskušal fizično napasti, pri čemer je brcal v plansko tablo, kar je delovalo zastrašujoče za vse prisotne sodelavce. Sodišče prve stopnje je z vidika obstoja odpovednega razloga in okoliščin in interesov iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 pravilno ugotovilo, da bistvene okoliščine, s katerimi je tožena stranka utemeljevala izredno odpoved, v sodnem postopku niso bile ugotovljene, zato tožnikova kršitev ne predstavlja resnega in utemeljenega razloga, ki bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (1. odstavek 109. člena ZDR-1).