TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Namen omejitev izvršbe iz 102. člena ZIZ je v varstvu dolžnikovega eksistenčnega minimuma, ki mu ob posegu v njegovo premoženje zaradi izvršbe še omogoča dostojanstveno življenje (2., 34. in 50. člen Ustave). Ob ustavno skladni razlagi, ki vključuje tehtanje navedenega dolžnikovega interesa in upnikove pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), je zato pravilno razumeti zakonsko omejitev, da mora dolžniku ostati najmanj znesek v višini dveh tretjin minimalne plače, zmanjšane za plačilo davkov in obveznih prispevkov za socialno varnost (2. točka prvega odstavka 102. člena ZIZ), tako da so vir eksistenčnega minimuma vsi dolžnikovi stalni prejemki in ne ločeno posamezen prejemek pri določenem izplačevalcu.

Pravilno poplačilo upnika ob sočasnem varstvu dolžnikovega eksistenčnega minimuma se lahko doseže le ob usklajenem postopanju izplačevalcev stalnih prejemkov, ki ga vodi, nadzoruje in usmerja sodišče.

Kot vir zagotavljanja dolžnikove eksistence se lahko upoštevajo tudi morebitni stalni prejemki (tudi pokojnina), ki jih prejema dolžnik od izplačevalca v tujini.

Upnik lahko doseže, da se pri omejitvi izvršbe pravilno upoštevajo vsi dolžnikovi stalni prejemki, z zahtevo za odpravo nepravilnosti v izvršbi v skladu z določilom prvega odstavka 52. člena ZIZ.