TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

1. Tožba se zavrne. 2. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

 

Sodni svet je vezan na oceno sodniške službe in je ne more spreminjati, le negativna ocena iz 1. točke 32. člena ZSS je podvržena njegovi potrditvi, a tudi te ne more sam spreminjati, kar pomeni, da lahko, če ne ocene ne potrdi, kvečjemu vrne zadevo v ponovni postopek ocenjevanja sodniške službe pristojnemu personalnemu svetu, med tem ko za nobeno od drugih ocen iz 32. člena niti takega zakonskega pooblastila nima in mora pozitivno oceno upoštevati. Z akonodajalec sicer res ni postavil kakršne koli hierarhije med kriteriji iz 29. člena ZSS. Vendar pa je sodišče v upravnih sporih že večkrat zavzelo stališče, da je glede na naravo upravne ali javnopravne stvari (kadar gre npr. za strokovne odločitve tehnične ali pravno-politične narave ali za odločitve na področju ekonomske in kulturne politike) sodna presoja zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje in se ne spušča v strogo presojo uporabe v zakonu postavljenih materialnih kriterijev, ampak v takih primerih uporablja test t.i. očitne (ne)razumnosti. Tudi v obravnavani zadevi gre za specifično naravo javno-pravnega odločanja, kjer ima pristojni organ za izdelavo ocene sodniške službe določeno polje proste presoje, kateremu od zakonskih kriterijev bo morda (ni pa nujno), glede na aktualne potrebe v sodstvu, dal večjo težo. To seveda ne pomeni, da je ocenjevanje sodniške službe lahko arbitrarno, saj toženo stranko veže smiselna uporaba določil ZUP in splošna pravna načela, v takšnih zadevah zlasti načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), ter omenjeni test očitne (ne)razumnosti. Iz navedenih razlogov ima določeno polje proste presoje tudi pri izbiri meril, ki jih pristojni organ uporablja za ugotavljanje posameznega kriterija iz 1. odstavka 29. člena ZSS, ki pa je omejeno po eni strani z besedilom posameznih točk iz 1. odstavka 29. člena ZSS, po drugi strani pa z omenjenim testom očitne (ne)razumnosti; to polje proste presoje je tem bolj zaprto, čim bolj je posamezni kriterij možno meriti z objektivnimi pokazatelji, ki so (statistično) merljivi. Ker pa gre v tem upravnem sporu za izpodbijanje akta, ki pomeni prenehanje sodniške funkcije (in ne za upravni spor zoper oceno sodniške službe, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje, kot v zadevi U 450/2004, v kateri je šlo torej za bistveno manjši poseg v zakonske pravice sodnika kot v tem upravnem sporu), sodišče ni uporabilo testa očitne (ne)razumnosti, ampak test, po katerem sodišče presoja uporabo polja proste presoje po tem, ali je odločitvi tožene stranke mogoče odreči oziroma ji priznati razumnost. Zakonodajalec ni predpisal, da mora pristojni organ posebej ugotavljati, ali je sporno ravnanje sodnika tudi resnično vplivalo na zmanjšanje ugleda sodnika in sodišča, ampak je pri oblikovanju tega kriterija predpostavil in določil, da mora ocena o zmanjšanju ugleda sodnika in sodišča izhajati iz ugotovitev o načinu vodenja postopka, komuniciranja s strankami in drugimi organi, varovanja zanesljivosti in nepristranosti. Za ugotovitev zakonitosti izpodbijane odločbe ni dovolj, da je iz odločbe, ki potrjuje oceno sodniške službe pristojnih organov, razvidno, da je tožena stranka upoštevala v odločitvi tudi kriterije, ki jih tožnica izpolnjuje. Iz odločbe mora biti razvidna tudi argumentacija, zakaj neizpolnjevanje določenega kriterija glede na izpolnjevanje drugih kriterijev pomeni, da sodnica ne ustreza sodniški službi in ji funkcija zato preneha. Sodnik mora vsaj minimalno izpolnjevati vsakega izmed osmih kriterijev. Nujno varovalo zoper morebitne zlorabe ali arbitrarne negativne ocene sodniške službe, ki bi temeljili zgolj na oceni enega kriterija, kar bi lahko imelo negativni vpliv na varovanje neodvisnosti sodstva (125. člen Ustave) in delitve oziroma prirejenosti treh vej oblasti (2. odstavek 3. člena Ustave), kar sta tudi dva nepogrešljiva mehanizma za varovanje demokratične družbene ureditve (1. člen Ustave), je v tem, da pristojni organ oceni, ali sodnik izpolnjuje določene kriterij vsaj v minimalni meri tudi v razmerju do dosežene stopnje izpolnjevanja drugih kriterijev iz določila 1. odstavka 29. člena ZSS in ne samo glede na vsa dejstva, ki so relevantna za tisti kriterij, za katerega se postavi dvom o minimalni meri izpolnjevanja kriterija. Sodišče šteje za povsem razumno oceno tožene stranke, da je popolnoma nesprejemljivo, da ima sodnik očitno nekooperativen odnos do oseb, ki sodelujejo v nadzorstvenih postopkih; pri čemer sodišče temu dodaja, da to velja v tistih primerih, ko ni podan nikakršen sum, da je nadzor nad sodnikom izveden na nezakonit način. Odločitev tožene stranke ni nerazumna, ker gola "produktivnost" ne more biti glavni cilj sodne funkcije in je lahko ugled oziroma zaupanje v sodišče, brez katerega sodišče ne more opravljati svoje funkcije, pomembno narušen tudi, če sodnik v eni sami zadevi noče razsoditi in tako ovira opravljanje sodne funkcije, hkrati pa lahko s takim ravnanjem vzbuja utemeljene občutke strank, da gre za pristrano sojenje. Za prenehanje sodniške funkcije ni nujno, da mora biti predhodno izpeljan disciplinski postopek. Toženi stranki ni bilo treba pred sprejemom odločitve o potrditvi ocene sodniške službe odločiti o pritožbi tožnice zaradi kršitve zakonskih pravic tožnice. Prenehanje sodniške službe je na specialen način urejeno v VI. poglavju ZSS, v določbi 74. člena ZSS, pa tudi v poglavju o postopku ocenjevanja sodniškega dela, zato se tudi glede roka za prenehanje službe v povezavi s seznanitvijo razlogov za prenehanje službe uporabljajo določbe ZSS in ne ZDR.