TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v 2. točki spremeni tako,

da mora dedič B. M. vložiti tožbo tudi zoper dediče M. Ž., Ano M.,

Alojza M. in R. M.; v 3. točki izreka pa tako, da se na pravdo napoti

J. Z., ki mora vložiti tožbo zoper dediče M. Ž., Ano M., Alojza M.,

R. M., B. M., M. M., J. M., S. K. in Antona M., z zahtevkom, da v

zapuščino ne sodita zneska 500.000,00 SIT in 900.000,00 SIT.

 

Pravilno je pritožnikovo stališče, da morajo v postopku na pasivni

strani sodelovati vsi dediči, tudi tisti, ki njegov zahtevek

priznavajo. Nujno sosporništvo namreč ni fakultativna ustanova, ampak

predstavlja procesno nujnost. Le vsi udeleženci materialnopravnega

razmerja skupaj lahko pripoznajo tožbeni zahtevek, torej priznanje

nekaterih pred pravdo ne mora biti učinkovito. Poleg tega se

priznanje lahko vsak trenutek prekliče in tedaj postane integracija

stranke nepopolna.

Pritožnik zatrjuje, da je določen denarni znesek del zapustničinega

premoženja, dedinja J. Z. pa meni, da ni bil več pokojničin, saj ji

ga je podarila. Ni se torej mogoče strinjati s pritožnikom, da bi se

moralo zapuščinsko sodišče samo opredeliti do spornih pravnih

vprašanj.