TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Prvi odstavek 79.a člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99, 45/99, 59/99, 110/99, 27/2000, 22/01, 28/01, 54/01, 106/01 in 28/02) ni bil v neskladju z Ustavo.

Neutemeljen je pobudnikov očitek kršitve načela enakosti pred zakonom, ker zaradi tega, ker izpodbijani Pravilnik šteje njegovo kombinirano vozilo za osebno vozilo, ne more odbiti vstopnega davka na dodano vrednost, to pa lahko storijo tisti, katerih vozila imajo deset sedežev, čeprav opravljajo enako dejavnost. Kriterij, ki v obravnavanem primeru služi za opredelitev, katera dejanska stanja so si podobna do te mere, da so nanja vezane enake pravne posledice, je namreč vrsta motornega vozila (tj. osebni avtomobil), zato je brezpredmetno, kakšna dejavnost se opravlja z vozilom. Sicer pa je določitev tega kriterija v pristojnosti zakonodajalca, ki ima pri tem široko polje lastne presoje. Pri tem pa tudi ne gre za neskladje s prvim odstavkom 74. člena Ustave, po katerem je gospodarska pobuda svobodna. Kljub različni obdavčitvi je namreč pravica do svobodne izbire dejavnosti oziroma načina njenega opravljanja (glede na vrsto vozila) za uresničevanje pridobitnih interesov v konkurenci na tržišču zagotovljena. Vsebina pojma "osebni avtomobil" je v izpodbijanem delu Pravilnika opredeljena tako, kot to izhaja že iz samega ZDDV, ki napotuje na opredelitev v kombinirani nomenklaturi carinske tarife. Tako izpodbijana podzakonska določba ne presega zakonskega okvira in zato ni v neskladju s tretjim odstavkom 153. člena Ustave. Ker pojmu "osebni avtomobil" vsebina ni bila dana šele z uveljavitvijo sprememb Pravilnika, je tudi pobudnikovo zatrjevanje neskladnosti z 2. členom Ustave, ker naj svoje davčne obveznosti ne bi mogel predvideti, neutemeljeno.