TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi drugo tožene stranke se v celoti ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko v celoti zavrne.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v zavrnilnem delu (točka 2 izreka) spremeni tako, da se prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem zviša za 700,00 EUR in je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati v roku 15 dni poleg zneska 2000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.12.2002 do prenehanja obveznosti, še znesek 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2002 do prenehanja obveznosti.

Pritožbi prvo tožene stranke se delno ugodi in se sodba v obsodilnem delu (točka 1 izreka ) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zneska 85,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.2000 do prenehanja obveznosti in zahtevek za plačilo 65,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2000 do prenehanja obveznosti.

V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in pritožba prvo tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti drugo toženi stranki 206,54 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.

Tožeča in prvo tožena stranka nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Trditveno in dokazno breme glede protipravnosti dejanja (škodljivega dejstva) in vzročne zveze je na strani tožnice. Tožnica bi drugo toženi stranki (občini) lahko očitala, da je opustila nadzor, ki ga je dolžna izvajati na podlagi določil ZJC, 7. člena Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja javnih cest in 1. člena pogodbe, ali da ni izbrala usposobljenega izvajalca, vendar pa tega ni storila. Očitala ji je le, da ceste ni ustrezno vzdrževala, kar pa glede na sklenjeno pogodbo s prvo toženo stranko ni bila njena dolžnost. Občina pa ne more odgovarjati za škodo zgolj zato, ker je lastnica infrastrukturnih objektov, naprav in omrežij na območju občine, ki so namenjeni za izvajanje gospodarskih javnih služb.

Tožnici bi kot delavki pripadalo nadomestilo stroškov za prevoz na delo in prehrano le, če bi delala in bi ji dejansko tudi nastali. Ker pa je bila v bolniškem staležu, ji niso nastali (in s tem tudi ne škoda) in do njihovega povračila ni upravičena ne s strani delodajalca, ne s strani tožene stranke.