TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena.

II. Potrebni izdatki obdolženih A. A., B. B. in C. C. ter potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov bremenijo proračun.

Navedba, da je obdolženi A. A. ravnal "z namenom, da bi se družba X, d.d. v celoti izognila plačilu davka", ne predstavlja ustrezne konkretizacije zakonskega znaka, da je storilcu šlo za to, da doseže veliko premoženjsko korist. S tem je izkazan zgolj storilčev poseben namen popolnoma se izogniti plačilu davkov iz prvega odstavka 254. člena KZ in ne namen doseči veliko premoženjsko korist iz tretjega odstavka tega člena. Drži, da so v nadaljevanju opisa navedeni tudi računi velikanske vrednosti, vendar pa je s tem izkazana velika premoženjska korist le po objektivni plati. Z vidika pravne opredelitve po tretjem odstavku 254. člena KZ pa je v opisu umanjkala ključna navedba, da so obdolženci v okviru svojega ravnanja izognitve plačilu davka zasledovali prav takšno premoženjsko korist.

Pri opredeljevanju subjektivnih znakov kaznivega dejanja (kot so denimo: "vedoma", "z namenom", "mu je šlo za to") je opis dovolj opredeljen že s sklicevanjem na zakonske prvine. To pa pomeni, da je tovrstne zakonske znake treba navesti vsaj v abstraktnem delu opisa. Navedba subjektivnega zakonskega znaka v opisu dejanja je v konkretni zadevi bistvenega pomena prav zaradi razmejitve med temeljno in kvalificirano obliko očitanih kaznivih dejanj po prvem oziroma tretjem odstavku 254. člena KZ.