TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Da bi bila objektivna odgovornost tožene stranke, predpisana v petem odstavku 54. člena ZDLov-1, kakorkoli krajevno omejena (medvedka tožnika ni napadla v vasi ali sicer obljudenem naselju, temveč v svojem naravnem okolju/gozdu), iz zakonskega besedila ne izhaja, pa bi po oceni pritožbenega sodišča to moralo izhajati, da bi se tožena stranka lahko nanjo uspešno sklicevala. Sploh pa je bil po oceni pritožbenega sodišča očiten namen zakonodajalca predpisati objektivno odgovornost za škodo, ki jo povzročijo zaščiteni prostoživeči sesalci in ptice, prav zato, ker so zaščitene, ali, kot se v pritožbi izrazi tožena stranka, ker „se divjad lovi, zavarovane živalske vrste pa ne“. Kadar se država odloči, da bo določene živalske populacije ščitila (tudi na račun življenja in zdravja ljudi), je logično, da predpiše svojo objektivno odgovornost za škodo, ki jo te populacije povzročajo človeku.

Sodišče prve stopnje je tožnikov soprispevek ocenilo na 30 %. Pri tem je pravilno izhajalo iz izhodišča, da sam odhod v območje medveda v času, ko medvedke kotijo, ni ravnanje, ki bi utemeljevalo kakršenkoli soprispevek k nastanku škode, četudi gre za lovca. Ob tem je nadalje ugotovilo (in te ugotovitve tožena stranka v pritožbi ne izpodbija), da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik vedel, kje je brlog in bi ga šel iskat, da bi ga fotografiral. Tožniku je soprispevek k nastanku škode pripisalo zato, ker se je, ko je že bil v gozdu, spustil po klancu navzdol proti polici pred brlogom, ker ga je zanimalo, kaj tam je, pri tem pa upoštevalo, da je bil lovec, ki je vedel, da je to osrednje območje medveda in čas, ko medvedke kotijo, s seboj pa je imel tudi solzivec, pa tudi, da je šlo za začasni medvedji brlog na relativno dostopnem mestu in da je medved bitje, ki ni napadalno, če se ne čuti ogroženo.