TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni:

- v IV. točki izreka tako, da se glasi:

„Toženka je dolžna v roku 8 dni tožnika za čas od 1. 1. 2018 do 31. 5. 2019 prijaviti v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri Kapitalski družbi in s Kapitalsko družbo skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje tožnika.

Toženka je dolžna v roku 8 dni:

- za mesec januar 2018 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 98,33 EUR;

- za mesec februar 2018 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 86,09 EUR;

- za mesec marec 2018 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 101,25 EUR;

- za mesec april 2018 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 104,72 EUR;

- za mesec maj 2018 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 99,20 EUR;

- za mesec junij 2018 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 99,43 EUR;

- za mesec julij 2018 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 99,11 EUR;

- za mesec avgust 2018 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 104,34 EUR;

- za mesec september 2018 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 86,60 EUR;

- za mesec oktober 2018 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 100,97 EUR;

- za mesec november 2018 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 94,71 EUR;

- za mesec december 2018 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 95,84 EUR,

- za mesec januar 2019 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 105,11 EUR;

- za mesec februar 2019 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 96,09 EUR;

- za mesec marec 2019 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 97,72 EUR;

- za mesec april 2019 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 100,05 EUR;

- za mesec maj 2019 vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevek za poklicno zavarovanje v višini 108,80 EUR.“

- v VI. točki izreka tako, da se glasi:

„Toženka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 735,66 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.“

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba toženke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

III. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 210,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Po prehodni določbi prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 so delovna mesta, za katera so zavezanci ob uveljavitvi tega zakona dolžni plačevati prispevke za poklicno zavarovanje, vsa tista delovna mesta, za katera se je ob uveljavitvi ZPIZ‑1 štela zavarovalna doba s povečanjem. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je bila toženka že na podlagi te prehodne določbe dolžna tudi po uveljavitvi ZPIZ-2 za tožnika plačevati prispevke za poklicno zavarovanje. Za ugotovitev, da na delovnih mestih voznikov avtobusov pri toženki niso več izpolnjeni pogoji za priznanje poklicnega zavarovanja, bi bila potrebna odločitev komisije, ki pa (še) ni bila imenovana. Za delovno mesto, na katerem je bil tožnik zaposlen, torej po predpisanem postopku ni bilo ugotovljeno, da niso več izpolnjeni pogoji za vključitev v poklicno zavarovanje. Toženka ne more zaobiti (četudi v praksi oteženo uporabo) zakonskih pravil o postopku spreminjanja pogojev za vključitev generičnih delovnih mest v poklicno zavarovanje na način, da naj se v predmetnem sporu raziskuje, ali delovno mesto voznik avtobusa še izpolnjuje pogoje, potrebne za vključitev v poklicno zavarovanje. Celo če bi se v tem sporu ugotovile spremenjene delovne razmere glede delovnega mesta voznik avtobusa pri toženki, to ne bi imelo vpliva na sprejem odločitve.

Prav tako ni dopustno preverjanje, ali posamezni voznik avtobusa (npr. tožnik) izpolnjuje pogoj 80 % dejanskega delovnega časa. Ta pogoj iz Sklepa o določitvi delovnih mest iz leta 1975 se namreč nanaša na delovno mesto, ne na posameznega delavca, zaposlenega na delovnem mestu. To pomeni, da je sodišče prve stopnje po nepotrebnem preverjalo, ali je tožnik v posameznih letih dejansko izpolnjeval pogoj 80 % dejanskega delovnega časa iz navedenega sklepa, kar je imelo za posledico neutemeljeno zavrnitev zahtevka za leti 2018 in 2019. Raziskovanje delovnega časa v navedeni smeri, kar pa ni relevantno dejansko vprašanje, je imelo za posledico napačno zavrnitev zahtevka za čas od 1. 1. 2018 do 31. 5. 2019. Zahtevek tožnika je namreč tudi v tem delu utemeljen že iz razloga, ker je bil že pred 1. 1. 2013 vključen v zavarovanje in so bili zanj plačevani prispevki, toženka pa je z izvrševanjem te obveznosti nezakonito prenehala. Zato navedbe obeh strank o (ne)izpolnjevanju pogoja glede 80 % dejanskega delovnega časa, kar se navezuje tudi na vprašanje kriterija prevoženih 60.000 kilometrov letno, niso bistvene za odločitev.