TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Drži sicer, da lastninska pravica kot absolutna pravica z erga omnes učinkom začne učinkovati v polnem obsegu šele z vpisom v zemljiški knjigi oziroma s trenutkom, ko zemljiškoknjižno sodišče prejme predlog za vknjižbo lastninske pravice v korist pridobitelja. Vendar je pri tem potrebno upoštevati tudi namen takšne zakonske ureditve. Namen vknjižbe lastninske pravice na nepremičnini v zemljiški knjigi pa je v zagotavljanju njene publicitete. Prvi odstavek 11. člena SPZ zato vzpostavlja domnevo, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki pomeni izvedbo načela publicitete, zahteva, da tisti, ki v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. S pogojevanjem pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice na nepremičninah z vpisom v zemljiško knjigo se torej zasleduje varstvo zaupanja v pravni promet in s tem varstvo tretjih dobrovernih oseb.

Varstvo tretjih dobrovernih oseb je bilo v konkretnem primeru doseženo že z obvestilom prenosnika tožeči stranki, da je novi lastnik predmetnih nepremičnin postala tožena stranka, zato dejstvo, da do vknjižbe lastninske pravice tožene stranke v zemljiški knjigi ni prišlo, v konkretnem primeru ni pravno odločilno.

Ker je prodajna pogodba veljavna in se je od njene sklenitve dalje tožena stranka tudi navzven obnašala kot lastnica (s tem, ko je družbi U. d. o. o. predmetne nepremičnine oddala v najem) je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka, ne glede na to, da njena lastninska pravica ni vknjižena v zemljiški knjigi, dolžna plačati vtoževane zneske (sprejem nasprotnega stališča bi pomenil, da bi tožena stranka zgolj prejemala koristi od v najem dane stvari, bremen pa ne bi nosila, češ da ni formalnopravno lastnica zadevnih nepremičnin, kar pa ne bi bilo pravno dopustno).