TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Pravica uporabe na parceli št. 17/2 k.o. Pr. II je bila s pogodbo sicer dodeljena očetu prvega tožnika, promet s to pravico pa je bil načeloma prepovedan oziroma je bil kasneje - z uveljavitvijo Zakona o stavbnih zemljiščih v letu 1984 - dovoljen zgolj v omejenem obsegu (prenos na zakonca in možnost dedovanja zakonitih dedičev), vendar sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo vseh posebnosti tedanje pravne ureditve ter okoliščin konkretnega primera. Že iz pisne vloge I.D. iz avgusta 1971 namreč izhaja, da je Skupščino občine Pr. zaprosil za dodelitev dodatnega zemljišča (bodisi njemu, bodisi njegovemu sinu - prvemu tožniku), ter pri tem kot poglavitni razlog navedel okoliščino, da si želi sin na tem zemljišču urediti lastno družinsko stanovanje.

V tem kontekstu je treba presojati tožbene trditve, da je I.D. deloval v "sinovem imenu" oziroma je pridobil pravico uporabe za račun tožnikov (prvega tožnika). Ob tem gre tudi upoštevati, da je imela tedanja Skupščina občine Pr. takó pristojnost razpolaganja z nezazidanimi stavbnimi zemljišči (oddaja v uporabo za gradnjo), kot tudi pristojnost odločanja v upravnih postopkih za izdajo lokacijskih in gradbenih dovoljenj. Ta dovoljenja sicer ne vsebujejo neposrednega soglasja glede pravice uporabe sporne nepremičnine, temveč opredeljujejo zgolj skladnost gradnje s prostorsko ureditvijo in gradbenimi normativi. Ne glede na to pa sta morala investitorja (tožnika) v upravnem postopku izkazati tudi možnost razpolaganja oziroma pravico uporabe zemljišča, na katerem sta nameravala graditi. S predložitvijo pogodbe o dodelitvi pravice uporabe na parceli št. 17/2 k.o. P. II ter pisnim soglasjem I.D. za gradnjo na tej parceli ter na (delu) parcele št. 66/3 k.o. P. II - sta tem zahtevam (očitno) zadostila, saj jima je Skupščina občine Pr. zatem izdala lokacijsko in gradbeno dovoljenje.

V skladu s tedanjim sistemom družbene lastnine je bilo torej omenjeno zemljišče dejansko namenjeno gradnji tožnikov, ki sta z dovoljenjem upravljavca (Skupščine občine Pr.) ter ob soglasju I.D. zgradila na njem stanovanjsko zgradbo, v kateri že vrsto let prebivata. Po mnenju pritožbenega sodišča sta tožnika postala lastnika te stavbe ter s tem pridobila pravico uporabe na zemljišču pod njo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno rabo.