TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Ukrep omejitve gibanja je nujen, da tožnik v času postopka ugotavljanja, katera država je pristojna za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bo zapustil ozemlja Slovenije ter da bo, kolikor se ugotovi, da je za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Italija, mogoča realizacija njegove predaje tej državi.

Tožnik je v Republiki Italiji že pred dvema letoma, po poteku vizuma, zaprosil za mednarodno zaščito, vendar tam ni počakal na dokončno odločitev, temveč je odšel na Norveško in tudi tam zaprosil za mednarodno zaščito. Poleg tega iz uradnih evidenc izhaja, da je bil zoper tožnika izrečen ukrep „prepoved vstopa v schengensko območje“, ki ga je razpisala Nizozemska za obdobje 12. 4. 2012 do 12. 4. 2015. Iz povedanega izhaja, da je tožnik ilegalno prehajal državne meje. To pa vsekakor predstavlja okoliščino, ki lahko kaže na možnost begosumnosti in lahko pri odločanju toženke vzbuja bojazen, da bi tožnik lahko onemogočil njegovo morebitno predajo drugi državi, če bi se to izkazalo za potrebno.