TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 598/2002 z dne 12. 2. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 783/2001 z dne 19. 6. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. P 396/96 z dne 27. 2. 2001 se ne sprejme.

Z vidika 22. člena, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, bi lahko bil pomemben očitek, da pritožnik ni bil vabljen na narok za glavno obravnavo. Vendar je očitek neutemeljen, saj je pritožnik v pravdnem postopku imel pooblaščenca, zato se skladno z določbami Zakona o pravdnem postopku vabila za narok za glavno obravnavo vročajo le pooblaščencu stranke. Iz sodbe Vrhovnega sodišča pa izhaja, da je bil na narok za glavno obravnavo vabljen njegov pooblaščenec. Iz pravice iz 22. člena Ustave načelno izhaja pravica do izvedbe predlaganih dokazov, vendar pa ima stranka tudi odgovornost, da ob predlogu dokaza razločno pojasni, katero dejstvo naj bi se s tem dokazom ugotavljalo in zakaj naj bi bil dokaz pomemben. To je pritožniku pojasnilo tudi Vrhovno sodišče. Vrhovno in Višje sodišče pa sta tudi obrazložili, zakaj izvajanje dokazov o višini nastale škode ni bilo potrebno. Pritožnik zatrjevane kršitve 26. člena Ustave ne izkaže.Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da zgolj zavrnitev tožbenega zahtevka zoper državo ne pomeni kršitve 26. člena Ustave.