TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. in VI. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

"II. Toženec mora tožniku v 15 dneh plačati 8.191,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 do plačila, preostali del zahtevka, to je za zakonske zamudne obresti od zneska 6.000 EUR od 7. 6. 2012 do 8. 9. 2015 ter od zneska 2.191,75 EUR od 5. 7. 2012 do 8. 9. 2015, se zavrne.

VI. Toženec mora v 15 dneh tožniku plačati 2.407,30 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila."

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem a nespremenjenem delu sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

III. Toženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora v 15 dneh povrniti 537,17 EUR pritožbenih stroškov.

Pritožbeno sodišče poudarja, da ne določila ZVPot in ne OZ ne predvidevajo pisne obvestitve o stvarni napaki, ampak obvestitev na primeren način (464. člen OZ).

Obveznost nacionalnega sodišča predložiti vprašanje SEU je podana takrat, kadar se sodišču postavi vprašanje glede razlage prava Unije, kar se pa v obravnavanem primeru pritožbenemu sodišču ni postavilo. Iz 2. člena direktive 2011/83/EU izhaja, da blago pomeni vse premične in otipljive predmete, razen predmetov, prodanih v okviru izvršbe in drugih sodnih ukrepov. Identično določa direktiva 1999/44/ES in sicer, da potrošniško blago pomeni premične materialne predmete, razen blaga, prodanega v okviru izvršbe in drugih sodnih ukrepov, vode, plina in elektrike. Direktivi torej naprave, kot je toplotna črpalka, ne izključujeta. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ni videti prepričljivega razloga, da dejstvo, da toplotna črpalka ni aparat, ki ga potrošnik sam vklopi v električno napeljavo, temveč kompleksen sistem, ki terja strokovno vgradnjo, ni argument zoper umestitev toplotne črpalke v domet zgoraj navedenega pravilnika in ni videti prepričljivega razloga, iz katerega bi bila obvezna garancija izključena za naprave z večjo stopnjo tehnične kompleksnosti. Kot navedeno sta direktivi EU, na kateri se sklicuje toženec, implementirani v slovensko zakonodajo in ju je sodišče prve stopnje posredno pravilno uporabilo v okviru ZVPot in navedenega pravilnika. Tudi če bi ju bilo treba uporabiti neposredno, je po oceni pritožbenega sodišča toplotna črpalka v obeh direktivah zajeta. Ob navedenem pritožbeno sodišče ni našlo razlogov za prekinitev postopka in predložitev vprašanj, kot jih predlaga toženec, SEU.