TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Tožnik ni uspel izkazati, da bi postal in predvsem po več kot 16 letih odkar je zapustil Afganistan tudi ostal ogrožen zaradi bratovega sodelovanja pri vojskovanju stranke Hezb-e Wahdat.

Pri tožnikovem bratu bi šlo lahko kvečjemu za posameznika, ki se zdi, da je povezan z vlado, ker se je več kot 20 let nazaj boril proti Talibanom oziroma ker je bil pripadnik stranke, katere naslednica Hezb-e Wahdat-e Islami ima sedaj pomemben položaj v vladi in parlamentu, kar pa je izredno šibka vez in ob pomanjkanju oziroma neobstoju informacij o izvorni državi, da so tarče Talibanov tudi takšne osebe (ki so se torej pred več kot 20 leti borile proti Talibanom in bile v stranki Hezb-e Wahdat) ne more z zadostno stopnjo verjetnosti dokazovati, da bi tožniku kot njegovemu družinskemu članu grozilo preganjanje.

Incidenti, usmerjeni zoper Hazare ali druge šiite, so predvsem dveh vrst, in sicer napadi na kraje, kjer se zbirajo šiiti, na primer v mošejah v Kabulu ali Heratu, na verskih spominskih svečanostih v Kabulu ali Mazar-e-Šarifu ali na političnih demonstracijah v Kabulu; in incidenti, kjer so na avtobusih iskali specifično Hazare ali napadali hazarske vasi. Tožnik pa ni zatrjeval ali kakorkoli izkazal, da bi se sam znašel v takšnih posebej rizičnih okoliščinah.

V dokaznem postopku se ni pokazalo, da bi bil na podlagi svojih osebnih okoliščin tožnik v kakorkoli slabšem položaju, kot so trenutno vsi ostali Hazari v Afganistanu.

Iz informacij o izvorni državi ne izhaja, da bi tveganje za nastanek resne škode grozilo vsakemu Afganistancu, ki se vrne iz zahodnih držav. Sodišče ocenjuje, da mora oseba v določenem trenutku vzbuditi pozornost pri možnih akterjih preganjanja s svojim vedenjem ali drugimi osebnimi okoliščinami oziroma so v nevarnosti zaradi svojega spola (ženske) ali poklica (humanitarni delavci in delavci za razvojno pomoč).

Čim bolj je prosilec morebiti sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se osebi prizna pravica do subsidiarne zaščite. Kakšnih drugih takšnih elementov, ki jih ne bi sodišče upoštevalo že pri presoji izpolnjevanja pogojev za priznanje status begunca, pa tožnik ni niti zatrjeval niti izkazal.