Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča, sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča in sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani

1447. Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča, sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča in sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani

Številka: Up-672/16-24

Datum: 13. 3. 2019

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., ki ga zastopa Tomaž Križman, odvetnik v Ljubljani, na seji 13. marca 2019

Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 29/2016 z dne 17. 5. 2016, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 193/2015 z dne 8. 10. 2015 in sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. XII Ps 2483/2013 z dne 11. 2. 2015 se razveljavijo. Zadeva se vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

Delovno in socialno sodišče je zavrnilo pritožnikov zahtevek za odpravo odločb Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) z dne 16. 5. 2013 in z dne 2. 8. 2013 o ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost ter zahtevek glede nadaljnjega izplačevanja nadomestila za invalidnost tudi po 29. 1. 2013. Višje sodišče je zavrnilo njegovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo. Sodišča so navedla, da se nadomestilo za invalidnost v skladu s 162. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZPIZ-1) izplačuje za čas, ko je zavarovanec prijavljen na zavodu za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih o zaposlovanju. Če je zavarovanec izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, ni (več) izpolnjen pogoj za izplačevanje nadomestila iz 162. člena ZPIZ-1. Razlog za izbris zavarovanca iz evidence brezposelnih pa po oceni sodišč za odločitev o ustavitvi izplačevanja nadomestila v skladu s 162. členom ZPIZ-1 ni pomemben.

Pritožnik zatrjuje, da je navedeno stališče, na katerem temeljijo izpodbijane sodbe, v nasprotju s pravicami iz 22., 23. in 50. člena Ustave. Pojasnjuje, da mu je osebno delovno dovoljenje poteklo zato, ker ni (več) izpolnjeval pogoja imetja zadostnih sredstev za preživljanje v času prebivanja v Republiki Sloveniji, kot to določa tretji odstavek 33. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/18 – uradno prečiščeno besedilo in 9/18 – popr. – v nadaljevanju ZTuj-2). Ker mu je poteklo osebno delovno dovoljenje, pa je bil izbrisan iz evidence brezposelnih oseb. Pritožnik poudarja, da je sodišča ves čas opozarjal, da je razlog, zakaj ni izpolnjeval pogoja iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2 in posledično pogoja iz 162. člena ZPIZ-1, zaradi česar je izgubil pravico do nadomestila za invalidnost, v nezakonitem ravnanju Zavoda ter v dolgotrajnem sodnem postopku glede njegove upravičenosti do nadomestila za invalidnost. Zavod naj bi mu najprej nezakonito odrekel pravico do nadomestila za invalidnost. Potem ko sta socialni sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bilo ravnanje Zavoda nezakonito, in Zavodu naložili, da pritožniku izda novo odločbo o pravici do nadomestila za invalidnost, naj bi mu ta šele z odločbo z dne 22. 1. 2013 priznal in odmeril nadomestilo. Pritožnik opozarja, da je postopek priznanja pravice do nadomestila za invalidnost trajal nesorazmerno dolgo, od 3. 7. 2009 do 22. 1. 2013. Kljub navedenemu in kljub dejstvu, da bi prav s sredstvi, ki bi jih prejemal iz naslova denarnega nadomestila za invalidnost, lahko izkazoval pogoj zadostnih sredstev za preživljanje iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2 za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje, s tem pa tudi ohranitev oziroma ponovno pridobitev delovnega dovoljenja, naj bi sodišča njegovo zahtevo za nadaljnje izplačevanje nadomestila za invalidnost zavrnila z obrazložitvijo, da navedeni razlogi za ustavitev izplačevanja nadomestila po 162. členu ZPIZ-1 niso pomembni. Pritožnik poudarja, da je brezposeln, invalid in starejša oseba, eksistenčno odvisen od nadomestila, saj je to njegov edini prihodek in vir za preživetje. Priznanje in prejemanje nadomestila za invalidnost pa mu omogoča tudi izpolnjevanje pogoja imetja zadostnih sredstev za preživljanje v času prebivanja v Republiki Sloveniji iz tretjega odstavka 33. člena ZTuj-2 in s tem možnost ponovne pridobitve delovnega dovoljenja za delo v Republiki Sloveniji.

Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-672/16 z dne 17. 4. 2018 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče in Zavod.