TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 21/2001 z dne 13. 5. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Kp 294/2000 z dne 3. 10. 2000 in s sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. K 113/2000 z dne 1. 6. 2000 se ne sprejme.

Kršitev pravice iz prvega odstavka 28. člena Ustave zatrjuje pritožnik z nepravilno uporabo prava. Tega očitka izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati. Sodišča so svoje stališče glede uporabe četrtega odstavka 302. člena KZ oprli na razlago KZ, ga razumno obrazložila in jim ni mogoče očitati arbitrarnosti, zato pritožniku ni bilo poseženo v pravico iz 28. člena Ustave. Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Pritožnik z zatrjevanjem, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo njegove dokazne predloge, kršitve pravice ni utemeljil. Kolikor se pritožnikov očitek nanaša na vprašanje ocene verodostojnosti izvedenih dokazov, mu je treba pojasniti, da sodi to vprašanje v polje proste sodnikove presoje. Ta ni nerazumna in ni brez podlage v izvedenih dokazih. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave. Kršitve pravic iz 20. in 23. člena Ustave pritožnik ni utemeljil, zato Ustavno sodišče teh kršitev ni moglo preizkusiti. Ker z izpodbijanimi sodnimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot to zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.