TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Dvoletni prekluzivni rok iz drugega odstavka 154. člena ZKP, ki je veljal v času odreditve izpodbijanih odredb prvostopenjskega sodišča, se nanaša na dokazno gradivo, izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov (PPU), ki so bili zbrani v preiskovanju suma storitve konkretnega kaznivega dejanja. PPU je praviloma več, na kar napotuje že sam zakon v uporabi množinske oblike, saj se z njimi na različne, zakonsko določene oblike, zbira dokazno gradivo in podatki, ki omogočajo odločitev o uvedbi oziroma vodenju kazenskega postopka. Dvoletni prekluzivni rok ne varuje izsledkov vsakega od odrejenih PPU, temveč preprečuje nepotrebno odlašanje tožilčeve odločitve za uvedbo ali opustitev pregona po koncu izvajanja ukrepov. Zakon želi namreč preprečiti, da bi se še naprej hranili osebni podatki, čeprav je jasno, da jih tožilstvo dejansko ne potrebuje za namen kazenskega pregona za kazniva dejanja, zaradi katerih so bili pridobljeni (osebe, zoper katero je bil PPU odrejen).

V predmetni zadevi je na predlog tožilca preiskovalna sodnica odredila več PPU, ki so vsi odredbe različnim bankam za pridobitev bančnih podatkov po 156. členu ZKP. S tem je bil pravzaprav izvajan en sam ukrep, čeprav je odredb več, saj gre za odredbe različnim bankam, s čimer se varuje nepotrebno navzkrižno seznanjanje bank o obsegu PPU. Četudi bi bilo odrejenih več različnih PPU, to ne pomeni, da bi vsak od njih ohranil svojo samostojnost v smislu teka dvoletnega roka, še najmanj zato, ker ima drugačno zaporedno številko, spisovno označbo in različen datum, kot to navajajo pritožniki. Gre za isto kazensko zadevo z istimi očitki enotne kriminalne količine, v zvezi s katero so se izvajali PPU.