TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 171. člena Zakona o ohranjanju narave (Uradni list RS, št. 96/04 - ur. p. b.) se zavrne.

Izpodbijana določba 171. ZON ni mogla poseči po tistih naravnih znamenitostih, ki so bile iz kakršnega koli razloga že v zasebni lastnini. Očitek o kršitvi ustavnih določb, ki varujejo zasebno lastnino, je neutemeljen, ker izhaja iz pravice uporabe in upravljanja na sredstvih zavarovanih naravnih znamenitosti kot sredstvih v družbeni lastnini, ki ne more uživati tega ustavnega varstva. Pričakovanje drugačne pravne obravnave glede lastninjenja sredstev s statusom zavarovane naravne znamenitosti ne pomeni, da bi bile pravice v skladu s tem pričakovanjem pravno zagotovljene. Naravne znamenitosti so kot del naravne dediščine že po prej veljavni ustavi uživale posebno varstvo. Tudi veljavna Ustava zavezuje državo k skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in s tem izkazuje javni interes za ohranjanje in varstvo naravne dediščine. Ustavno varstvo je bilo ves čas natančneje urejeno z zakoni. Z lastninjenjem naravnih znamenitosti v korist države se je zasledoval javni interes primernega varovanja posebej pomembnih naravnih znamenitosti. Očitki o posegu v pričakovalne pravice in s tem v 2. člen Ustave so zato neutemeljeni. Ustavno sodišče se v presojo javnega interesa za zavarovanje konkretne naravne vrednote, ne more spuščati, ker je to strokovno vprašanje in stvar primernosti. Ureditvi (režimu) varstva naravne znamenitosti se mora prilagoditi tudi izvajanje gospodarske dejavnosti, sicer to varstvo ne bi doseglo cilja. Ker že Ustava v drugem stavku drugega odstavka 74. člena določa, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo, so očitki v zvezi s posegom v svobodno gospodarsko pobudo očitno neutemeljeni. ZON omogoča podjetjem in drugim pravnim osebam ohraniti podoben položaj kot so ga imela na sredstvih s statusom naravne znamenitosti v pogojih družbene lastnine, na katerih so imela pravico uporabe in upravljanja, zato je njihov ustavno varovani premoženjskopravni položaj pri lastninjenju teh sredstvih upoštevan. Glede na to niso utemeljeni očitki o neskladju izpodbijane ureditve s 50., 66. in 74. členom Ustave. Očitek o neenakopravnem obravnavanju pravic na spornih sredstvih glede na pravice drugih upravičencev v postopkih lastninjenja in glede na pravice upravičencev v postopkih denacionalizacije ni utemeljen, ker ne izhaja iz primerljivih položajev, povezanih s sredstvi zavarovane naravne dediščine. Ni utemeljeno sklicevanje na primere ustavnosodne presoje, ki se nanašajo na povsem druge in zato različne situacije. Z očitki o prepozno uveljavljenem zakonu, ki ureja lastninjenje naravnih znamenitosti, ni mogoče utemeljiti neskladja s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov. ZON pa je pričel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu, zato je očitek pobudnice o neskladnosti izpodbijane ureditve s 155. členom Ustave neutemeljen.