TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih II. in III. točki potrdi.

Pripadajoče zemljišče je tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi.

V sistemu družbene lastnine je graditelj z odobritvijo uporabe stavbnega zemljišča za gradnjo s strani občinskih organov in zakonito izgradnjo stavbe po samem zakonu pridobil pravico uporabe na zemljišču pod stavbo (stavbišče) in zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo (funkcionalno zemljišče), ter jo obdržal, dokler je stavba obstajala. Funkcionalno zemljišče ni bilo v samostojnem pravnem prometu, temveč je sodilo k stavbi, saj se je pridobilo in prenašalo le skupaj z njo. Pridobitev in prenos pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču zato nista bila pogojena z obstojem posebnih pogodbenih določil, zemljiškoknjižnim dovolilom ali odmero funkcionalnega zemljišča. Lastniki stanovanj so zato brez vsakega dvoma z nakupom posameznih etažnih enot pridobili tudi pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču, ne glede na to, ali so zanj kaj posebej plačali. Iz istega razloga je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da naj bi pritožnica ves čas postopka zatrjevala, da njena pravna prednica na investitorja gradnje stavbe v soseski ni prenašala zemljiških parcel.

Postopek, kot ga predvideva ZVEtL-1, je poseben postopek za uveljavljanje zahtevkov iz naslova lastninjenja nekdanjih družbenih funkcionalnih zemljišč, kriterije za ugotovitev pa določa 43. člen ZVEtL-1. Če se ugotovi, da so izpolnjeni navedeni zakonski pogoji, potem nikakor to ne more pomeniti neupravičenega posega v lastninsko pravico.

Ugovor javnega dobra bi bil seveda lahko pomemben, vendar pa bi pri tem morala pritožnica ponuditi bolj konkretizirane in nedvoumne podatke o obstoju javnega dobra na sporni nepremičnini. Pritožničino sklicevanje na različne predpise, na podlagi katerih naj bi sporno zemljišče predstavljalo javno dobro, zato ne more biti upoštevno, saj je preveč pavšalno. Javno dobro tudi ne nastane že samo po sebi, ampak na podlagi ustreznega pravnega akta.

Ne drži, da bi bil v 43. členu ZVEtL-1 določen vrstni red kriterijev in bi kot primarni kriterij za določitev pripadajočega zemljišča veljala presoja prostorskih in upravnih aktov. ZVEtL-1 kriterijev za določitev pripadajočega zemljišča namreč ne obravnava izključujoče in ne določa njihovega vrstnega reda, temveč jih v 43. členu primeroma našteva, sodišču pa omogoča, da s sočasno uporabo vseh meril hkrati na najprimernejši način določi pripadajoče zemljišče.