Odločba o ugotovitvi kršitve pravic iz prvega odstavka 19. člena in prvega odstavka 21. člena Ustave

3171. Odločba o ugotovitvi kršitve pravic iz prvega odstavka 19. člena in prvega odstavka 21. člena Ustave

Številka: Up-563/15-19

Datum: 9. 10. 2017

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Varuha človekovih pravic na seji 19. oktobra 2017

S sklepom Vrhovnega sodišča št. II Ips 117/2015 z dne 21. 5. 2015, sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 738/2015 z dne 18. 3. 2015 in sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. Pr 157/2015 z dne 5. 3. 2015 sta bili kršeni pravica nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave ter pravica do varstva osebnosti in dostojanstva v postopku iz prvega odstavka 21. člena Ustave.

Okrajno sodišče v Ljubljani je 17. 12. 2014 prejelo predlog žene nasprotnega udeleženca iz nepravdnega postopka, naj se slednji zadrži na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve. S sklepom z dne 11. 2. 2015 je sodišče prve stopnje odločilo, da se nasprotni udeleženec sprejme na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom za čas enega meseca. Zoper ta sklep je pooblaščenec nasprotnega udeleženca vložil pritožbo, ki ji je Višje sodišče v Ljubljani ugodilo, prvostopenjski sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek. Sodišče prve stopnje je takoj po prejemu sklepa pritožbenega sodišča obvestilo psihiatrično bolnišnico, da je sklep sodišča, ki je bil podlaga za izdajo poziva za prihod na zdravljenje, razveljavljen in da v danem primeru ni pravne podlage za zdravljenje proti volji osebe. Psihiatrična bolnišnica je nato vložila prijavo, naj se nasprotni udeleženec zadrži na zdravljenju brez privolitve po postopku v nujnih primerih. Na podlagi te prijave je sodišče prve stopnje 4. 3. 2015 sklenilo, da se nasprotni udeleženec odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom. Zoper ta sklep sta hči in sin nasprotnega udeleženca kot najbližji osebi vložila pritožbo. Le dan zatem, tj. 5. 3. 2015, je Okrajno sodišče v Ljubljani v prvotni zadevi (ki je po vrnitvi v novo odločanje tekla pod št. Pr 157/2015) sklenilo, da se nasprotni udeleženec sprejme na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom za čas dveh mesecev. Zoper ta sklep je njegov odvetnik vložil pritožbo. O pritožbah zoper oba navedena prvostopenjska sklepa je Višje sodišče v Ljubljani (sicer v različnih pritožbenih senatih) odločilo na isti dan. S sklepom št. I Cp 720/2015 z dne 18. 3. 2015 je Višje sodišče v Ljubljani sklenilo, da se pritožba hčere in sina zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje o tem, da ni razlogov za zadržanje nasprotnega udeleženca na zdravljenju brez privolitve. Istega dne je drug pritožbeni senat Višjega sodišča v Ljubljani izdal sklep št. I Cp 738/2015 z dne 18. 3. 2015, s katerim je zavrnil pritožbo odvetnika nasprotnega udeleženca in potrdil sklep sodišča prve stopnje o tem, da se nasprotni udeleženec zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom za čas dveh mesecev.

Odvetnik nasprotnega udeleženca je zoper pravnomočni drugostopenjski sklep, s katerim je bil odrejen sprejem nasprotnega udeleženca na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom, vložil revizijo. Vrhovno sodišče je revizijo zavrnilo. V uvodu je ugotovilo, da pregled obeh nepravdnih zadev pokaže, da gre v tej zadevi za postopek sprejema osebe na zdravljenje brez privolitve po 39. členu Zakona o duševnem zdravju (Uradni list RS, št. 77/08 – v nadaljevanju ZDZdr), v vzporedni zadevi pa je šlo za sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih po 53. členu ZDZdr. Vendar po presoji Vrhovnega sodišča to razlikovanje glede na vse druge stične točke med dvema procesno sicer ločenima zadevama, ki sta življenjsko istovetni (pri čemer je materialnopravna podlaga za obe zadevi ista), ne spremeni ocene o nevzdržnosti takšnega procesnega položaja. Kljub navedenemu je Vrhovno sodišče v nadaljevanju ugotovilo, da sklep Višjega sodišča v tej zadevi ni obremenjen ne s kršitvijo pravila o litispendenci in tudi ne s kršitvijo načela res iudicata (prvi odstavek 288. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP). Prva kršitev naj ne bi bila podana zato, ker se je obravnavana zadeva začela prva, druga pa zato, ker naj sklep sodišča v vzporedni zadevi ne bi postal pravnomočen pred sklepom v tej zadevi. Vrhovno sodišče je kot zmotno zavrnilo stališče nasprotnega udeleženca, da bi moral v nastalem položaju obveljati tisti sklep, ki pomeni manjši poseg v njegove pravice in temeljne svoboščine. Po stališču Vrhovnega sodišča tu ne gre za kazenskopravni ukrep, ki bi lahko narekoval tako pravno sklepanje, marveč gre za omejitev nekaterih ustavnih pravic nasprotnega udeleženca zaradi varstva (prav tako ustavno varovanih) dobrin, ki so navedene v prvi alineji prvega odstavka 39. člena ZDZdr (življenje, zdravje, premoženje). Predmet presoje Vrhovnega sodišča je zato zamejen z vrednotenjem (ne)sorazmernosti posega v ustavne pravice nasprotnega udeleženca po zakonsko konkretiziranih merilih iz 39. člena ZDZdr. Po presoji Vrhovnega sodišča je ključna dejanska ugotovitev nižjih sodišč, da si nasprotni udeleženec izposoja večje denarne vsote ter jih nato pod vplivom svoje blodnje pošilja prevarantom, ki ta položaj izkoriščajo. Tak položaj po presoji Vrhovnega sodišča ustreza pravnemu pojmu povzročanja hujše premoženjske škode iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

Zoper navedeni sklep Vrhovnega sodišča (v zvezi s sklepoma nižjih sodišč) vlaga ustavno pritožbo Varuh človekovih pravic (v nadaljevanju Varuh). (Glej opombo 1) Zatrjuje kršitve pravic iz 19., 21., 22., 23. in 34. člena Ustave. Pojasni, da v času vložitve ustavne pritožbe nasprotni udeleženec ni več zadržan na zdravljenju brez privolitve. Zato se zavzema za izdajo ugotovitvene odločbe, s katero bi Ustavno sodišče ugotovilo zatrjevane kršitve njegovih človekovih pravic. Pri tem se Varuh sklicuje na (izjemno) stališče Ustavnega sodišča glede uveljavljanja pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, po katerem obstaja pravni interes za odločanje, čeprav izpodbijani posamični akt v času odločanja ne velja več. Poudari, da je treba imeti v prvi vrsti pred očmi dejstvo, da je odvzem prostosti tako pomembna vrednota, da mora biti posledica odločitve v poštenem postopku. Varuh opozori, da sta v konkretnem primeru ob siceršnji istovetnosti obeh zadev odločitev sodišča, da se oseba sprejme na zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, in odločitev sodišča, da se ta ista oseba odpusti iz oddelka pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, postali pravnomočni istega dne (tj. 18. 3. 2015), udejanjena pa je bila le prva, o kakršnikoli stvarni učinkovitosti druge, čeprav za osebo milejše odločitve pa ni mogoče govoriti. Zaradi pomena varstva ustavno in konvencijsko varovane dobrine osebne svobode Varuh meni, da nastale zagate ni mogoče reševati le z opiranjem na klasična procesnopravna pravila. V takih primerih namreč, kot je navedlo tudi Višje sodišče v Ljubljani v sklepu, izdanem v vzporedni zadevi, vendarle ne gre za odločanje o nekem »zahtevku« ali »terjatvi«, pač pa za prisilno hospitalizacijo iste osebe iz istih razlogov v istem časovnem obdobju.