TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 1982/2013-45 z dne 18. 4. 2014 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Določba 10. alineje 23. člena ZMZ ne pomeni, da je treba prosilcu za mednarodno zaščito dodeliti status begunca že samo zato, ker je bil v rodni državi preganjan v smislu ZMZ, temveč je to lahko le resen razlog za prosilčev strah pred bodočim preganjanjem, kar pa je treba v postopku posebej oceniti tudi glede na zadnji del določbe 10. alineje 23. člena ZMZ, to je razen, če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje (oziroma resna škoda) ne bo ponovila oziroma grožnja uresničila. Ker tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa tudi dejansko stanje ni ustrezno ugotovljeno.

Ker sodišče prve stopnje v dokazni oceni ni presojalo tožnikovih navedb, ki so mu bile v škodo, temveč le tiste, ki so mu bile v korist in ni presodilo navedb tožene stranke, ter o tem v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov, je podana tudi absolutna bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 1. točke prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. odstavkom drugega odstavka 339. člena ZPP.

Z dokončnostjo odločbe o statusa begunca, prosilcu pripadajo tudi pravice, ki iz tega statusa izhajajo. Z izdajo sodbe sodišča prve stopnje, izdane v sporu polne jurisdikcije, s katero je prosilcu priznan status begunca, pa pravice, ki iz tega statusa izhajajo, ne nastanejo, saj ta sodba ni pravnomočna, zoper njo je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče.