TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem prisodilnem delu potrdi sodba

sodišča prve stopnje.

 

Tožena stranka je tista, ki ni vzdrževala in popravljala pločnika,

kot je to njena zakonska dolžnost (primerjaj 20. člen Zakona o

lokalni samoupravi ter 5., 13., 40. in 44. člen Zakona o javnih

cestah). Če bi bil pločnik redno vzdrževan, do padca ne bi prišlo.

Tožena stranka je torej odgovorna v smislu prvi odstavek 154. člena

Zakona o obligacijskih razmerjih. Res pa je treba odgovornost

upoštevati tako pri presoji odgovornosti povzročitelja kakor tudi

oškodovanca (192. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je prispevek

tožnice k nastanku škodnega dogodka ocenilo v višini 30 %. Pri tem je

ugotovilo, da je bilo v času dogodka svetlo, da je bilo vreme lepo,

ter da bi ob tako neravnem delu sicer načeloma urbane površine, kot

je bil konkretni pločnik, povprečni pešec sicer moral izkazovati

nekoliko večjo skrbnost pri hoji, predvsem ob dejstvu, da ne gre za

njegovo vsakodnevno pot, ampak za pot, ki jo uporablja le sem in tja,

hkrati pa je upoštevalo tudi dejstvo, da od povprečnega pešca, v

situaciji, kot je predmeten, ni mogoče pričakovati, da bi popolno

pozornost na nedeljskem sprehodu po urbanem naselju posvečal le tlom,

da torej ne bi govoril ali občasno pogledal vstran. Sodišče prve

stopnje tožnici ni očitalo hude malomarnosti, to je skrajne

nepazljivosti, torej zanemarjanja tiste pazljivosti in skrbi, ki se

pričakuje od vsakega človeka, ampak opustitev pazljivosti, ki se

zahteva od posebno skrbnega in pazljivega človeka. Ob taki

opredelitvi soprispevka tožnice, ter na drugi strani ob upoštevanju

teže opustitve dejanj tožene stranke, je prispevek tožnice k nastanku

škodnega dogodka tako majhen, da ga ni mogoče opredeliti v večji

višini, kot je to že storilo sodišče prve stopnje.