TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornikov obsojenega Z.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po členu 98/a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 92. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati 150.000,00 SIT povprečnine.

Pogoj za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti iz 1. odstavka 442. člena ZKP, da je bil že zaslišan, je izpolnjen, če je bil obdolženec zaslišan na način, kot ga ZKP predvideva za zaslišanje obdolženca, prejšnje zaslišanje pa se mora nanašati na isti predmet obtožbe. Pri tem ni pomembno, v kateri fazi postopka je bil zaslišan.

Oceno, ali je obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi nujna ali ne, sodišče napravi glede na dejansko stanje, razčiščeno do tega trenutka. Če šteje, da je zaslišanje obdolženca potrebno, bo obravnavo preložilo in na naslednji narok obdolženca prisilno privedlo oziroma uporabilo ustrezen ukrep za zagotovitev njegove navzočnosti na glavni obravnavi. Enako bo sodišče storilo tudi v primeru, ko bodo na glavni obravnavi, opravljeni v obdolženčevi nenavzočnosti, izvedeni dokazi narekovali njegovo ponovno zaslišanje.

Čeprav obdolženec v preiskavi ni bil obveščen o zaslišanju prič (5. odstavek 178. člena ZKP), je bila ta kršitev sanirana z razpisom glavne obravnave, na katero je bil pravilno vabljen, na njej pa so bile zaslišane tudi priče, vendar se na vabilo brez opravičenega razloga ni odzval. Dolžnost sodišča je namreč obdolžencu dati možnost sodelovanja pri izvedbi dokaza (postavljati vprašanja pričam, se z njimi soočiti), od obdolženca pa je odvisno, ali bo to pravico izkoristil ali ne.