TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Nepremičnine sodijo v skupno premoženje zakoncev ne glede na to, ali je v zemljiški knjigi vpisan le eden od zakoncev. Nepravilno je stališče pritožnikov, da sklenitev darilne pogodbe pomeni priznanje lastništva drugemu zakoncu, zaradi česar naj bi bilo dokazovanje obstoja skupnega premoženja izključeno. Niti vknjižba v zemljiško knjigo niti sklenitev darilne pogodbe namreč ne spreminjata na podlagi zakona pridobljenih pravic drugega zakonca. Zakonec zato sme dokazovati, da je bila darilna pogodba, sklenjena z drugim zakoncem, darilo le v delu, v preostalem pa je predstavljala ureditev dejanskega stanja glede lastništva. Takšno dokazovanje je mogoče že po splošnih pravilih obligacijskega prava, in sicer tudi kadar je bila pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa ali overjena pred sodnikom. Zakon v primerih tovrstne obličnosti namreč izjem glede možnosti dokazovanja drugačne volje od v pogodbi izražene ne določa.

Tožeča stranka zmotno meni, da bi morala toženka za ugotovitev deleža na skupnem premoženju v obravnavani zadevi postaviti poseben zahtevek. Zadošča namreč, da je zahtevku tožnikov ugovarjala in podala ustrezno trditveno podlago glede obstoja skupnega premoženja.

Zakon o dedovanju namreč ne ureja le možnosti zahtevati vračilo daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža (urejeno v 35. členu ZD), temveč tudi ustanovo vračunanja darila v dedni delež dediča (46. člen ZD). Ustanova vračunanja daril in volil v dedni delež pride v poštev pri zakonitem dedovanju in omogoča, da dobijo tisti dediči, ki jim je zapustnik dal darila za časa življenja, pri zakonitem dedovanju efektivno toliko manj iz zapuščine na račun svojega dednega deleža, kolikor znaša vrednost darila ali volila. Vračunanje daril se opravi na zahtevo sodediča, in sicer na podlagi samega zakona, ki vzpostavlja domnevo, da zapustnik z naklonitvijo darila ni hotel posameznega dediča preferirati. Če dedič ne vrne darovanega zneska v zapuščino, se vračunanje opravi računsko (idealna kolacija). Vsakemu sodediču, ki vračunanje darila zahteva, se tako najprej dodeli iz zapuščine enaka vrednost, kot je vrednost darila, ki ga je dobil dedič, kateremu se darilo vračunava, ostanek zapuščine pa se potem razdeli med dediče v razmerju njihovih dednih deležev.