TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dokaz z zaslišanjem strank se izvede tako, da se zasliši obe stranki. Izjeme od pravila o zaslišanju obeh strank so določene v 258. členu ZPP. V konkretnem primeru ni bilo nobenega utemeljenega razloga po tej določbi ZPP za to, da je sodišče prve stopnje zaslišalo le tožnico, toženi stranki oziroma njenemu zakonitemu zastopniku pa je to pravico odreklo, kljub temu da je zaslišanje predlagala. Zato je bilo porušeno procesno ravnotežje med strankama. Ko sodišče brez upravičenega razloga ne zasliši stranke, ki je predlagala svoje zaslišanje, gre za kršitev pravice te stranke do izvedbe predlaganega dokaza, ki je sestavni del pravice do izjavljanja v postopku. Opustitev zaslišanja tožene stranke v obravnavanem primeru zato pomeni kršitev njene pravice do izjave, kar je absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Za ugotavljanje delovnopravne kontinuitete in s tem povezanega upoštevanja delovne dobe pri prejšnjem delodajalcu je po ustaljeni sodni praksi bistveno, da delavec po spremembi delodajalca in prehodu večine delavcev nadaljuje z opravljanjem enakega dela, v istih prostorih in z istimi sredstvi brez vmesne daljše časovne prekinitve.

Pogoj za uporabo instituta spremembe delodajalca po 73. členu ZDR ni v tem, da bi prejšnji delodajalec povsem prenehal z opravljanjem dejavnosti. To pomeni, da niti dejstvo, da sta tožničin prejšnji delodajalec in tožena stranka v določenem obdobju poslovala hkrati („vzporedno“), ne vpliva na ugotovitev, da je v konkretnem primeru prišlo do spremembe delodajalca. Tudi iz same vsebine določbe 73. člena ZDR izhaja, da delodajalec prenosnik lahko še obstaja tudi v obdobju po spremembi delodajalca (možen je prevzem le dela podjetja, solidarna odgovornost obeh delodajalcev za določene terjatve delavcev, ipd.).