TFL Vsebine / Pravna mnenja

ORIGINAL:
Lastnik, ki prepusti obratovanje nevarne stvari drugemu, odgovarja,
kadar na zunaj ni vidno, kdo je obratovalec, ali, kadar je lastnost
obratovalca med njim in prevzemnikom stvari sporna. Oškodovanec ni
dolžan dokazovati notranjega razmerja med lastnikom in prevzemnikom.
Če lastnik nevarne stvari ne dokaže, da je riziko obratovanja prešel
na drugega, odgovarja za škodo (174. in 176. čl. ZOR).

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora tožena stranka (v
nadaljevanju toženec) plačati tožeči stranki odškodnino v znesku
166.013,60 dinarjev (sedaj SLT - 8. člen Zakona o uporabi denarne
enote Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 17/91-I), z zamudnimi
obrestmi, ter povrniti stroške postopka v znesku 28.160,00 SLT. Proti
ostalim toženim strankam je tožbeni zahtevek kot neutemeljen
zavrnilo.
Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo
toženca zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo
sodbo sodišča prve stopnje.
Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil pravočasno revizijo
toženec, ki je v reviziji uveljavljal revizijska razloga bistvene
kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega
prava. Stališče, da je podana objektivna odgovornost toženca kot
lastnika vozila, je zmotno. Vozilo je bilo zaupano osebi, ki je bila
za vožnjo usposobljena in s stvarjo tudi upravičena ravnati. Zato bi
moralo sodišče uporabiti določbo 4. odstavka 176. člena ZOR. Ker
škoda, ki je tožeči stranki nastala, ni bila posledica skrite napake
ali skrite lastnosti stvari, določba 2. odstavka 176. člena ZOR v
obravnavanem primetu tudi ne pride v poštev.
Ker sodba sodišča prve stopnje enkrat ugotavlja, da je J.L. vozilo
tožencu odvzel samovoljno, drugič pa, da je toženec J.L. vozilo
prepustil v upravljanje, je podana tudi bistvena kršitev določb
pravdnega postopka. J.L. je v resnici prevzel riziko obratovanja
vozila, vožnja pa je bila opravljena v njegovem interesu. Potem, ko
je J.L. z vozilom speljal proti cesti, kjer je prišlo do trčenja, mu
upravljanja vozila tudi ni bilo mogoče več preprečiti.
Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in v
razlogih sodbe med ostalim navedlo:
Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je bilo vozilo, s katerim je
do škodnega dogodka in nastanka škode prišlo, last toženca, ki je
zaupal vozilo v začasno uporabo J.L., sam pa se je vsedel poleg
voznika in se v avtomobilu peljal kot sopotnik. Iz ugotovitev nižjih
sodišč nadalje tudi izhaja, da je bilo vozilo J.L. zaupano le za
enkratno kratkotrajno uporabo, ter da bi toženec kot lastnik vozila
J.L. "lahko vsak čas odvzel upravljanje vozila".
Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev, ki jih tožena stranka
z revizijo ne more izpodbiti, nanje pa je vezano tudi revizijsko
sodišče (3. odstavek 385. člena ZPP), je zaključek nižjih sodišč, da
v obravnavanem primeru ne gre za pravno situacijo iz 1. odstavka 176.
člena ZOR, materialnopravno pravilen. V primerih, ko lastnik nevarne
stvari prepusti obratovanje take stvari komu drugemu, je lastnik
odgovoren, kadar na zunaj ni vidno kdo je obratovalec, kakor tudi,
kadar je lastnost obratovalca med stvarnopravnim upravičencem in
prevzemnikom stvari sporna. Tretji, oškodovanec, ni dolžan dokazovati
relativnega, notranjega razmerja med drugima strankama,
stvarnopravnim upravičencem in prevzemnikom. Vse dokler stvarnopravni
upravičenec do stvari (v obravnavanem primeru tožena stranka) ne
dokaže, da je riziko obratovanja oziroma riziko za nevarno stvar samo
prešel na koga drugega, je še vedno odgovoren, ker je vsebina stvarne
pravice, da njen upravičenec nosi odgovornost za škodo, ki iz stvari
izvira (vse dokler ne nastane pravni položaj, v katerem je očitno
dokazano, da je riziko prevzel kdo drug). V obravnavanem primeru sta
nižji sodišči, ob upoštevanju že navedenih dejanskih ugotovitev,
materialnopravno pravilno zaključili, da riziko obratovanja na J.L.
ni prešel, ter da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke
na podlagi določbe 174. člena ZOR.