TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi. Odločba Davčnega urada Ljubljana št. DT0610-2108/2008-05-0803-25 z dne 23.4.2009 se odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR in 20% DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Po določbah 17. člena ZDoh so kot stimulacije in bonitete v zvezi z delovnim razmerjem opredeljena tudi plačila delodajalca za neobvezno pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Kot takšna je po obstoječi sodni praksi šteti vsa tista pokojninska in zdravstvena zavarovanja oziroma vsa tista plačila iz tega naslova, ki niso obvezna za delodajalca, oziroma h plačilu katerih kot delodajalec po določbah ZPIZ-1 oziroma ZZVZZ ni zavezan.

Plačila delodajalca za stroške izobraževanja, ki so povezani z zaposlitvijo, se ne štejejo za stimulacijo in boniteto in se ne vštevajo v osnovno za davek od osebnih prejemkov. Kot stroški izobraževanja se lahko na podlagi določb kolektivne pogodbe opredelijo šolnine oziroma kotizacije, prevozni stroški, stroški prehrane, stroški bivanja oziroma vsi stroški, ki jih delodajalec svojemu zaposlenemu plačuje na podlagi določil svojih internih pravnih aktov ali na podlagi posebne pogodbe, ki jo sklene s svojim zaposlenim. Med stroške izobraževanja je torej mogoče šteti tudi plačilo prispevkov zaposlenim v času njihovega izobraževanja, če je tako določeno v internih aktih delodajalca in v pogodbi, sklenjeni z zaposlenim, saj omejitve glede vrste stroškov, ki se plačajo zaposlenemu v zvezi z njegovim izobraževanjem, v (kogentnih) predpisih ni zaslediti.