TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v I. točki izreka razveljavi.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne ter se sklep v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (v II. in III. točki izreka) potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Med pravdnima strankama je spor o obstoju zunajzakonske skupnosti med tožnico in toženkinim pokojnim očetom ter posledično spor o obstoju/obsegu skupnega premoženja (in deležev na njem) in spor o obstoju tožničine dedne pravice. Del dajatvenega zahtevka na izročitev počitniške hišice in izstavitev zemljiškoknjižne listine zaradi vknjižbe solastninske pravice z deležem do 50/100, temelji na premoženjskopravni ureditvi med partnerjema v zunajzakonski skupnosti (67. člen v zvezi s 4. členom DZ), in predstavlja skupaj z ugotovitvenim in oblikovalnim delom zahtevka vsebinsko celoto. Del dajatvenega zahtevka na izročitev počitniške hišice in izstavitev zemljiškoknjižne listine zaradi vknjižbe solastninske pravice z deležem do 25/100, pa temelji na dednopravni ureditvi (10. člen v zvezi s 4.a členom ZD in 223. člen ZD). Dopustna je ločenost pravd, če je posamezne zahtevke mogoče samostojno obravnavati po materialnem pravu. Ugotovitveni del zahtevka po dediščinski tožbi je šteti za vmesni ugotovitveni zahtevek, o katerem je mogoče odločati le v isti pravdi kot o dajatvenem zahtevku. Izkazana je tudi vsebinska povezanost zahtevkov: od vprašanja, ali počitniška hiška sodi v skupno premoženje, je odvisen predmet dedovanja - če ni skupno premoženje, bo predmet dedovanja celotna hiška, sicer le polovica.

Četudi je posredno namenjena varstvu lastninske pravice, dediščinska tožba ni stvarnopravna tožba. Ne gre za spor o stvarnih pravicah na nepremičninah, kar izključuje uporabo 24. člena Uredbe 1215/2012. Pa tudi uporabo same Uredbe 1215/2012, ker se le-ta ne uporablja za dedovanje (točka (f) drugega odstavka 1. člena). Uredba 650/2012 se uporablja „v zadevah dedovanja“ (prvi odstavek 1. člena), kar ne pomeni, da se uporablja le za zapuščinski postopek, oziroma da daje odgovor zgolj na vprašanje, katero sodišče je mednarodno pristojno za vodenje zapuščinskega postopka. V primeru takšnega (ozkega) tolmačenja v uredbeni okvir brez utemeljenega razloga ne bi bile zajete situacije, ko je bil zapuščinski postopek že pravnomočno končan, ali ko gre za uveljavljanje kakšne pravice do zapuščine, o kateri zapuščinskega postopka sploh ni bilo. Uredba 650/2012 se torej uporablja tudi za spore iz dednopravnih razmerij. Na podlagi njenega 4. člena, ki določa pristojnost po zapustnikovem običajnem prebivališču ob smrti, je (tudi) za dajatveni zahtevek po dediščinski tožbi podana pristojnost slovenskega sodišča.

Tudi po (družinski in dedni) zakonodaji Republike Hrvaške, ki je enako kot Republika Slovenija vključena v okrepljeno sodelovanje med državami članicam EU v zadevah premoženjskopravnega razmerja med zakoncema (tudi zanjo je Uredba 2016/1103 zavezujoča in neposredno uporabljiva), ima zunajzakonska skupnost (kot skupnost partnerjev različnega spola) učinke kot zakonska zveza. Opredelitev zakonske zveze oziroma njeno enačenje z zunajzakonsko skupnostjo, kot to omogoča nacionalno materialno pravo, tudi zato ne more biti v nasprotju s splošnim uredbenim ciljem o predvidljivosti pravil o pristojnosti (in s predvidljivostjo povezano pravno varnostjo). Pristojnost slovenskega sodišča ima glede dajatvenega zahtevka iz naslova skupnega premoženja podlago tako v posebnem pravilu iz 4. člena Uredbe 2016/1103, ki določa pristojnost v primeru smrti enega od zakoncev (atrakcija pristojnosti), kot tudi njenem 6. členu, po katerem je navezna okoliščina za pristojnost običajno prebivališče (oziroma državljanstvo zakonca), pri čemer lega premoženja ni pomembna.

Sodišče prve stopnje se je pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe, konkretno pri napolnitvi vsebine pravnega standarda težko nadomestljive škode in pri tehtanju položajev pravdnih strank, pravilno sklicevalo na pomen restriktivnega pristopa.