TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne zahteva za povračilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 21.748,78 EUR (prej 5.211.877,89 SIT) za čas od 18. 10. 2002 do 25. 1. 2006.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi I. točka in III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 1.233,65 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Pritožbeno sodišče je zato bistveno vprašanje sklenitve dogovora o plačilu revalorizacije presojalo v luči izpostavljenega razloga sklenitve dogovora. Ta razlog je bil po trditvah tožene stranke v mirni rešitvi spora. Mirna rešitev spora pa predstavlja rešitev spora brez posredovanja tretjega, torej tudi brez posredovanja sodišča. Temu ustreza inštitut poravnave. Podlaga poravnave kot dvostranskega pravnega posla je namreč v odpravi spora oziroma negotovosti z vzajemnimi popustitvami tako, da se praviloma dogovori sprememba obveznosti (1050. člen OZ). Ker med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka toženi stranki plačala tretji obrok kupnine dne 24. 9. 2002, torej po tem, ko je 19. 7. 2002 tožena stranka tožeči izročila izbrisno pobotnico, je med pravdnima strankama obstajal le še spor o tem, kdaj je tretji obrok kupnine zapadel v plačilo (po stališču tožene stranke 31. 7. 1997, po stališču tožeče stranke pa tedaj, ko je tožena stranka tožeči stranki izročila izbrisno pobotnico) in torej od kdaj je tožena stranka upravičena terjati zakonske zamudne obresti.

Da naj bi tožena stranka ponudbo tožeče stranke sprejela (prvi odstavek 28. člena OZ) po plačilu tretjega obroka kupnine, sicer izhaja iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, vendar ji pritožbeno sodišče ni sledilo. Nadaljnji tek zadeve namreč negira navedeno izpovedbo, da je do soglasja volj med pravdnima strankama za sklenitev pogodbe o poravnavi in posledično mirni rešitvi spora (15. člen OZ) prišlo. Tožena stranka očitno tudi po tožnikovem plačilu revalorizacije tretjega obroka kupnine (kot med pravdnima strankama nesporno dne 17. 10. 2002), ni štela, da je s tem njuno sporno razmerje rešeno, saj je v postopku VIII Pg 208/2000 tudi še po tem plačilu vztrajala pri preostalem tožbenem zahtevku, upoštevaje poračunavanje plačanega in vztrajanju pri plačilu glavnice in še preostalega dela obresti obračunane za čas od 31. 7. 1997 do 17. 10. 2002.